Timetable, 2014

Skoraj popolno umanjkanje kakršnih koli zapisov o plošči, ki jo danes predstavljamo v Tolpi bumov, je lep znak za to, da se v času diskografske hiperprodukcije rado zgodi, da kakšen album po krivici ostane povsem spregledan. Kalifornijski producent D Tiberio ima tu še to oteževalno okoliščino, da prihaja s tamkajšnje plodne beatmakerske scene, v kateri pozornost bolj ali manj dobivajo le tisti že uveljavljeni ustvarjalci. Tudi takrat ko se začnejo ponavljati, ali pa izdajati precej medle plošče. Resnici na ljubo D Tiberio s svojim dolgometražnim prvencem '304' bistveno ne štrli iz trenutno aktualnih trendov elektronsko-beatmakerskih križancev, kljub temu pa gre še vedno za zelo spodobno ploščo, ki se zlahka postavi ob bok kakšnemu mnogo bolj nahajpanemu albumu. Ne nazadnje se zdi, da ima Tiberio z njo več povedati tudi v primerjavi z zadnjim albumom njegovega dolgoletnega prijatelja Nosaja Thinga, ki mu je ploščo '304' založil pri svoji založbi Timetable Records.

Skozi prizmo Nosajevega renomeja je spregledanost D Tiberiovega prvenca pravzaprav še manj razumljiva, je pa obenem res, da gre za novo založbo, ki ima v svojem katalogu zaenkrat le tri plošče; Nosajev in Tiberiov EP in sedaj še Tiberiov dolgometražec. Ob Nosajevi prezaposlenosti ne bi bilo sicer nič nenavadnega, če preprosto ne bi našel časa za Tiberiovo promocijo, toda dvojec je skozi dal že skupno turnejo z nastopi v ZDA, Evropi in Avstraliji. No, očitno se ob tej priložnosti nista dovolj izpostavljala, je pa res, da je bil Tiberio deležen odziva tistih bolj pozornih sledilcev scene, potem ko je lani izšel njegov EP. Skladbo 'Raver 5' so takrat opisovali kot nekakšnega križanca med tem, kar počneta Nosaj Thing ali pa Flying Lotus, in na drugi strani bolj soulovsko barvite britanske elektronike, kot jo prakticirajo Mount Kimbie ali celo Burial. Verjetno se razlog za to, da plošča '304' ni bila deležna pozornosti, skriva tudi v tem, da D Tiberio, s polnim imenom Dominic Tiberio, sam deluje precej zadržano. V edinem intervjuju, ki ga najde google, ni povedal kaj več kot to, da bi si v studiu najbolj želel sodelovati s pokojnim Arthurjem Russlom in da med elektronskimi pionirji najbolj ceni Aphex Twina.

Album '304' vsaj na prvi posluh oziroma skozi prizmo izraza sicer nima nič skupnega ne z enim ne z drugim, še najbližje pa jima pride s čemernim razpoloženjem. Sodeč po skladbah z vokali ima rad russlovsko tragičnost, še manj otipljiva pa je vez z Aphexom Twinom. Edina podobnost se tu morda skriva v spajanju zvočnih kontrastov, s katerimi ustvari zanimive harmonične trenutke, toda produkcijsko kljub temu raje ostaja na varni strani zvočne uravnoteženosti. Morda mu tu manjka nekaj poguma, je pa v luči njegovih glasbenih izhodišč obenem tudi logično, da pač produkcijsko sledi nekim kodom, ki jih je v svet spravila njegova domača scena. Na eni strani to pomeni, da plošča zato ne izstopa tako zelo, kot bi lahko sicer, na drugi strani pa mu v velik plus lahko pripišemo produkcijsko in nenazadnje tudi skladateljsko zrelost. Ker rad uporablja obskurne vzorce, nabrane bodisi na Youtubu, v filmih ali na ulici, primerjave z Burialom ali Mount Kimbie niso naključne. Slaba stran tega je le to, da so se Burial in Mount Kimbie zgodili pred njim, za nameček pa je tudi tisti začetni hajp okoli njih počasi že minil. Zdi se, da bo zato pravi test za D Tiberia prišel z njegovo morebitno drugo ploščo. Občutek za pisanje skladb očitno ima, uspeh pa je bržkone odvisen predvsem od tega, ali mu bo uspelo najti bolj izrazito lastno podobo.