Kamizdat, 2022

Prostor tokratne Tolpe bumov bosta s svojimi prazničnimi izdajami zasedla dva ljudstvu Radia Študent že precej znana Slovenca – Dadaeast in dvidevat. In čeprav je že zato, ker sta pricvilila na svet v različnih miljejih, med njima tudi bistvena razlika v produkcijski kilometrini, lahko vseeno trdimo, da bomo prisluhnili mojstroma, sicer na področjih specifičnih elektronskih struj. Druži ju zavedanje, da tudi znotraj ustaljenih žanrskih form poslušalstvu lahko nudita tisto nekaj, kar nastane zgolj kot posledica osebnih izhodišč. Oba avtorja sta sadeža svojega ustvarjanja izdala v tem mesecu pod okriljem lokalne založbe Kamizdat. 

Dadaeast: Baby Heracles (Kamizdat, 2022)

Izdelek, ki se mu zavoljo zvočno-dramaturškega in nenamerno tudi kronološkega loka posvečamo najprej, je trenutni rezultat delovanja že več kot dvajset let aktivnega ustvarjalca v poljih lokalne muzike. Tadej Markelj je v slovenskem podtalju namreč znan kot pevec v Srečni mladini, del projekta Ironic Tronic in raper v Šlagwerku, v širše znanem bendu Magnifico pa je igral vlogo scratcherja. V rokovanju z elektroniko je sicer prepoznaven kot DJ Dado in Mr. Tado, a se tokrat zavoljo povsem avtorskega podpisa od ostalih projektov ločuje in s poslušalci igra kot Dadaeast. Tadejev namen tega fonetičnega ekvivalenta z dadaizmom služi bolj igranju z našim iskanjem povezav z umetniškim gibanjem kot pa umetniškim gibanjem kot takim, a vendar je učinkovit, če se osredotočimo na asociacije, ki jih doživljamo ob poslušanju igrivih zvočnih situacij v komadih. 

Baby Heracles je, kot pravi Dada, precej spontan izid, niti ne album, saj bi slednji najverjetneje zahteval drugačno metodologijo v avtorjevem ustvarjalnem procesu. Prej kot zgodba skozi muziko, ki bi jo Dadaeast zavestno pisal z namenom zadovoljevanja kriterijev albuma kot strnjenega opusa glasbenikovih vsebinskih in tehničnih zmožnosti, je ta nastal kot nekakšen slučajen dokument ali skupek fragmentov trenutnega obdobja njegovega življenja. Pa vendarle zato ni nič manj kvaliteten. Tak, kakršen se nam predoča, se zdi kot poklon vsem slogom, zvokom in beatom, ki so v izhodišču zaznamovali njegovo ustvarjalnost in jih ima Dado kot fotr slovenskega breakbeata v malem prstu.

Zato se nam kot kvaliteta albuma kaže ravno preprostost, oziroma bolje – minimalističnost, ki si jo avtor lahko privošči ravno zaradi omenjenega obvladovanja sloga. Dada očitno zna ustvariti vzdušje, v katerem igra vlogo zvitega detektiva, nas animira s suspenzom ali pa nas zgolj pusti počivati na valovih duba. V tem smislu je Baby Heracles popoln album, ki ne glede na to, da ne izgubi na plesnem potencialu, pušča tudi dovolj prostora za udobne domače trenutke, podobne tistim, s katerimi nas obogatita na primer vrhunska tuja izvajalca DJ Krush in Tosca. 

dvidevat: Pulse Defusion (Kamizdat, 2022)

Jera Topolovec je kot predstavnica mlajše slovenske electro scene pod psevdonimom dvidevat, s poudarkom na zvočnem manipuliranju teles v prostoru, kot zaupanja vredna DJ-ka in producentka obetala že s pogostim polnjenjem prostorov, v katerih nastopa, in predočenjem nekaterih produkcijskih prispevkov, tokrat pa se je kot takšna tudi docela dokazala. Premikamo se torej k njenemu EP-ju Pulse Defusion. Ta je med drugim tudi logično nadaljevanje in nadgradnja avtoričinega solo prvenca Idle Infection, ki je januarja letos izšel pri založbi Honest Work Recordings.

Producentka ostaja že od svojih začetkov usodno zvesta veteranom detroitske electro šole, kar se pozitivno odraža v njeni produkciji, ki bi bila brez neutrudnega raziskovanja zgodovinskega zvočnega razpona sicer težko tako plodovita. Vendarle pa postaja vedno bolj izpiljena in moderna v okviru dosedanjega opusa. Enako nastopa v odnosu do celotne scene, s katere črpa navdih tudi za svoje DJ-sete, in na katero nazaj, še posebej v primeru novega EP-ja – vnaša zvočno globino. Dvidevat sceno namreč osmišlja holistično, v smislu prostorskega umeščanja electra in fiziološkega dogajanja znotraj plesalčevih teles, k čemur gotovo pripomore tudi njeno akademsko in gledališko raziskovanje ter seveda raziskovanje analognih sintez. 

Že na predhodniku Idle Infection je kinetiko podčrtala kot enega glavnih prizadevanj za doseganje želenih ciljev in se posledično izurila kot drzna krmarka med etapami znotraj komadov, zaznamovanih z nabrejkanimi in zapeljivimi acid linijami ter vrtinčenjem, ki naše telesne tekočine požene v nasprotno smer gibanja, hkrati pa nepretrgoma vzdržuje groove in prebrisan znanstveni značaj. V primerjavi s predhodnim EP-jem je na njegovem nasledniku slišen tudi obogaten volumen, ki je najbrž posledica čedalje boljšega razumevanja fiziologije zvoka.

Posebno pozornost si zasluži velikopotezni komad Circuit X, ki si ga vsaka duša na plesišču želi, pa tega ne ve, dokler ne začuti, kako obsede njeno telo, nad katerim popoln nadzor prevzame glasba. V tistem trenutku le še kot hologrami samih sebe opazujemo, kako se glasba pretaka po nas. Kaže, da si je ustvarjalka zastavila ogromen izziv za nadaljnje preseganje same sebe skozi ustvarjanje. V uspeh česar pa sicer ne dvomimo, ker komadi niso zgolj nepremišljena reakcija na »hočemo več«, temveč navkljub sicer močnemu zagonu predstavljajo subtilen antipod trenutnemu zvočnemu akceleracionizmu. Torej ustvarja časovnico, na kateri se zvok ne končuje, ampak traja, in navpičnico, ki ne sili prek vrha vrha, temveč, kot se spodobi – zadene v globino podna.