Columbia, 2013

Pri promociji in napovedovanju novega albuma sta Daft Punk uspešno naredila to, kar najbolj pričakujemo od Daft Punk: bila sta popolnoma odkrita in transparentna pri razkrivanju svojih smernic in namenov - to seveda govorim za nazaj; pred mesecem dni so bili samo YouTube filmi in je moja zeitgeistificirana domišljija videla samo japonsko risanko Robotech in Moralesa na velikem flooru v Gavioliju circa 2001; krivda je vsekakor moja. Rekla sta neelektronska; rekla sta seventies; rekla sta California; rekla sta Fleetwood Mac in The Eagles. In vizualna podoba novega albuma in promocijskih posnetkov se je brez problemov skladala s povedanim: sepia filtri, oranžni kalifornijski sončni zahod, visok lesk zatemnjenih šip in smokingov z bleščicami na črnem ozadju, tisti zelo všečen počečkan font iz obdobja diska ... Do sem smo še kul ... Simpatična ideja iz glav mojstrov simpatičnih idej: neka "tongue in cheek" interpretacija sofisticiranega ekscesa poznih sedemdesetih/zgodnjih osemdesetih: vidimo najbolj stiliziran lik iz Scorcesejevega ciklusa o kriminalnem podzemlju v sedemdesetih, "Lester Diamond, the Country Club Pimp" iz filma Casino; morda še z nasmehom pomislimo, kakšno ubijalsko zavist bi visok lesk novih robotskih čelad prebudil v Ellisovem japijskem psihopatu ... Ok, Daft Punk, you still got it!

Ampak – ta usodni "ampak" – stvar postane dosti manj zabavna in kul, čim stopimo iz nadzidave obskurnih referenc iz sveta takratne pop kulture na realna tla, v bazo glasbe, ki jo je imel Daft Punk namen emulirati oz. počastiti. Samo pogled na ovitek albuma Random Access Memories nam jasno in glasno pove, katera sedemdeseta (poševnica zgodnja osemdeseta, če smo pikolovski) sta imela v mislih: sedemdeseta 18-minutnih "drum solos", ki se jih v intervjujih z ogorčenjem spominjajo očetje punka; 40-članskih disco orkestrov in G.R.P.-jevih jazz funk laserdiscov z dve strani dolgim spisom o tehničnih specifikacijah studijske opreme ..., tista sedemdeseta, ki so nam dala pridevnik "overproduced" kot izraz tega, da je izza soundproof sten studiev takratno glasbeno realnost v precejšnji meri narekovala tista praktično talentirana delovna sila: poklicni glasbeniki, ki so za svojo naravno nadarjenost in leta usposabljanja v industriji in seveda za svoje garaško, stroju podobno delo prejeli, poleg zelo solidne mezde, samo omembe v drobnem tisku in posebno mesto v srcih glasbenih piflarjev.

In brž, ko zagledamo Daft Punkov novi svet iz tega zornega kota, lahko izrečemo tisto detektivsko "I got it!" ob spoznanju, kaj imajo skupnega Nile Rogers, Pharrell Williams, Paul Williams in Giorgio Moroder. Takrat nastopi bistveno – EDINO bistveno vprašanje – ki, potem ko smo ga postavili, bolj ali manj utiša ali vsaj spravi na rang podvprašanj vsa ostala vprašanja ... Vprašanje, ki bo zvenelo hudomušno, a v resnici ni; vprašanje, ki mi še kak teden nazaj niti pod razno ne bi prišlo na pamet, a se mi z vsakim nadaljnjim poslušanjem zdi vedno bolj tisto, na kar Random Access Memories ponuja pravzaprav nikalen odgovor: A sta Daft Punk sploh neka blazno dobra glasbenika?

Seveda, kot gesamtkunstlerja, kot multimedijska sila par excellence, ki zna angažirati ves potencial vseh danih komunikacijskih možnosti (kar očitno še vedno sta), se lahko Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo primerjata kvečjemu samo še z Beatli oziroma – da ne bo kdo preveč ogorčen – z Michaelom Jacksonom v njegovem zlatem obdobju ... In dokler sta vrhunec njunega opusa predstavljala dva repetitivna komada, vsak s po tremi besedami; dokler smo ju kot glasbenika srečevali šele potem, ko so svobodno izmenjavali ideje z režiserjem glasbenih spotov Michelom Gondryjem in vizionarjem animeja Leijijem Matsumotom; in dokler so njihove albume oboževali garažni bendi, njihove dvanajstinčne vinilke pa rolali tastemakerji tedanje DJ-elite, se je to vprašanje zdelo odveč ... Vzklik Jamesa Murphyja, "Daft Punk is Playing at My House!", nam je povedal vse, kar smo morali vedeti.

Ampak zdaj sta Daft Punk rekla, da bosta stopila iz najstniške sobe, in to sta tudi storila. In pri prehodu izza štirih s plakati polepljenih sten, ki se razpirajo v neskončni svet najstnikove domišljije, v red in čistočo odraslega ideala studijskega sistema se je tista Daft Punkova čarovnija radikalno predrugačila. Ni več "D.I.Y", ni več tista brezbrižnost in nenamerna eksperimentalnost, ki jo lahko tudi slišimo v posnetkih iz svetih začetkov črnskih elektronskih godb in ki jo danes – morda napačno – izenačujemo s spontanostjo. Ne! Po večkratnih poslušanjih albuma Random Access Memories je scenarij, ki se mi vrti v glavi, tak: nadobudni najstnik oziroma aroganten pamž - da se spomnimo, preden je postalo catchy ime, je bila "Daft Punk" dejansko izrečena opazka glasbenega kritika Dava Jenningsa - se sreča z nečimrnim, utrujenim studijskim tehnikom, ki ga poleg stoprocentnega posluha odlikuje nos za bullshit, ki ga je izpopolnil v dolgih letih prezirljivih pogledov na lepe antitalente ...  In v hipu je tista je ne sais quoi, tista "igrivost" (v narekovajih) razkrinkana kot tisto, kar v resnici je: amaterskost oziroma kar nesposobnost.

Leitmotiv večjega dela albuma Random Access Memories je torej amaterizem, ki deluje enolično in se kot tak ne more prodati kot eksperimentalnost – vsaj ne meni. Čeprav neki zeitgeist iz Adult Oriented Rock sedemdesetih je ujet na albumu, zlasti če smo samo pogledali ovitek albuma, preden smo ga poslušali, ta ne seže onkraj posameznih akordov ... Pa tudi tisto malo, kar je, se vsakič hitro porazgubi v vrzeli, kjer bi morala stati most in refren (če se že gresta Fleetwood Mac in The Eagles, no!), v vrzeli, ki jo - tokrat - ne morejo zakrpati vocodersko drkanje in bolj ali manj random solaže - z drugimi besedami, "dobrodošla v krasni novi svet neelektronske glasbe, Daft Punk!". In ko dokončno dojamemo, kako smešno ohlapna in sproti izmišljena je struktura večine komadov na albumu, lahko razberemo, da na časovnem žigu ne piše 1977, temveč 2013, pod poreklom pa ne Kalifornija, temveč Internet.

Izjema na albumu so nekateri komadi, pri katerih gostujejo, kajpak, profesionalni glasbeniki. Ideja za komadom Get Lucky – Chic + Pharrell Williams + Daft Punk, vsi v svojih najbolj klišejskih modusih – je tako transparentna in preprosta, da si človek težko predstavlja, da bi iz nje nastalo kaj drugega kot tisti komad, v katerem kljub grenkemu priokusu ostalega albuma še vedno uživam, ko ga slučajno ulovim na komercialnem radiu. Lose Yourself to Dance, spet s Pharrellom, pa predstavlja edini presežek na albumu in edino točko, kjer je Daft Punkov eksperiment obrodil sadež. Če smo pri Get Lucky dobili tistega Pharrella, ki ga že desetletje poznamo, z vsemi frajerskimi pavzami in zapeljivimi medmeti vred – kar, sodeč po tistem, kar berem na YouTubu, gre nemalo ljudem na živce – tukaj N.E.R.D.-ovec, prvič, kolikor vem, deluje zgolj kot discipliniran studijski pevec, eden tistih mnogih, surovo-energičnih, anonimnih glasov diska. In stvar več kot deluje; gre za resno flirtanje z R'n'B-jem osemdesetih, a ko se zeitgeist hipoma poruši pod vdorom robotskih glasov, ni nič hudega; prav nasprotno, s tem samo dobiva neko posebno energijo ... Morda celo tisto, ki jo današnji mojstri disco editov bolj ali manj zaman iščejo.

Komad, ki je nastal v sodelovanju z živalskim kolektivcem Noahom Lennoxom, drugače znanim kot Panda Bear, je drugi najboljši komad na albumu, a preprosto zato, ker sem pač zmeren fen Panda Beara in komad, vsaj za moja ušesa, pretirano ne odstopa od tega, kar omenjeni izvajalec sicer zmore. Tukaj Daft Punkov prispevek deluje bolj skromen kot ne in kot tak vnese zgolj neko mero živahnosti, ki je od Panda Beara resda ne pričakujem, a je vseeno dobrodošla. Solidna indie glasba, pač.

Instant Crush z Julianom Casablancasom, pevcem skupine The Strokes, pa je zanimiv in žalosten. Glavni del je zanič in ne odstopa od povprečja: pač mogotci progresivnega rocka Alan Parsons Project v amaterski izvedbi; a refren, ki pravzaprav zveni kot čisto druga pesem in ki proti koncu komada to dejansko tudi postane, je zelo Daft Punkovski po definiciji iz leta 2001, a obenem močno diši po glasbeni sedanjosti. Ne morem, da si ne bi mislil, da tu in tam za hip zaslišim album, ki sem ga – ki smo ga - hoteli.

To so edine svetle točke albuma Random Access Memories. Kot edine točke, ki so vredne posluha, nam ponujajo tudi skromen nabor pozitivnokritičnih zaključkov, ki nas ne naučijo nič, česar nismo že prej vedeli ali vsaj sumili ... Res, da so precej banalni in kot taki niti malo ne spominjajo na ves hajp iz preteklih mesecev, a vendar ... Po petkratnem poslušanju albuma Random Access Memories recenzije ne bom zaključil z "album je pač slab", četudi je.

Torej: Pharrell naj se zaveda, da je po poklicu glasbenik in ne model za dizajnerske majice, Panda Bear je najbolj zanesljivo ime sicer za moj okus preveč spremenljive indie pokrajine ... 

In seveda to, kar itak vemo že ves čas: Daft Punk bi lahko naredila dober album, če bi hotela.

Dodatek:

Bolj omembe vredna in neprimerljivo bolj žalostna kot izid slabe plošče je novica, da je 7. maja preminil Romanthony, legenda čikaškega housa, ki je bil to že dolgo preden je robotoma posodil svoj glas za mojstrovini One More Time in Too Long. In je prav srhljivo ... Kdor se spozna na mitologijo Daft Punka, ne more, da ne bi v Romanthonyju videl nesrečnega junaka Daft Punkovega celovečernega animiranega filma Interstella 5555: The Story of the Secret Star System. Junak, ki sicer ni bil član skupine, katere ugrabitev sproži dogajanje, a je iz prijateljstva do njih in ljubezni do pevke skupine žrtvoval svoje življenje, da bi jih rešil iz temačnih klešč zlobne glasbene industrije, s svojo smrtjo sproži spust dramaturškega loka, ki se na koncu filma konča s srečno vrnitvijo junakov ob komadu Too Long ... Po melanholičnih baladah vrnitev na srečen začetek, v tisto neumno, najstniško big room veselje ... A konec je bolj srečen od začetka, enostavno zato, ker so prav zaradi nesrečnih dogodkov, ki so legendarno vesoljsko skupino ponesli v drugo ozvezdje, spoznali nove planete, za katere pred tem niso mogli sumiti, da sploh obstajajo.

Najstništvo se ne konča več z leti, temveč v trenutku, ko se človek zave svojega dolga do drugih. Jaz si še vedno močno želim (vsaj) ene vesoljske fešte v digitalnem obdobju. Človek oziroma glasbena dediščina, s pomočjo katere sta Daft Punk ustvarila svojo istoimensko blagovno znamko, si jo zasluži. Zgodbo o svojem dolgu sta Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo nevede napisala sama; usoda jima je dala vedeti, da je skrajni čas, da odrasteta in jo uresničita.