DAM-FUNK: Toeachizown

Stones Throw, 2009

Glasbena industrija je disco žanru konec 70-ih let prejšnjega stoletja pripravila prav neprijeten scenarij: kdor je še hotel ustvarjati, se je moral podrediti šablonskim zahtevam tržne miselnosti. Uporna newyorška mladina se je zato od industrije oddaljila in v raziskovanje disco obrazca vpenjala še soul in R&B, ki sta mutirala po ritmičnem spektru, dokler se nova zvočnost ni ustalila kot podzvrst post-disco obdobja, imenovana electro-funk ali boogie. Sintetične bas linije, ki so kraljevale plesiščem, so tlakovale pot vzhajajočim zvezdam, še posebej odmevnejši house in hip hop glasbi.

Igrivi electro-funk, večkrat označen kot manjkajoči člen v razvoju sodobne plesne glasbe, se zapostavljenosti lahko sedaj počasi otresa tudi po zaslugi Damona Riddicka iz južnega Los Angelesa. Producent in DJ s psevdonimom Dâm-Funk se je zadnji desetletji kalil kot producent in klaviaturist zvenečih imen gangsta-rapa, kot so Westside Connection, Master P in MC Eiht. Vendar Dâm-Funk, kot sam pravi, nikoli ni bil hip hop navdušenec. Čeprav je znatno doprinesel k razvoju gangsta zvoka zahodne ameriške obale, se nikoli ni počutil del scene. Zase bi prej rekel, da je ''keep it fantasy'' kot ''keep it real''. Po njegovih žilah teče funk. Zato že skoraj štiri leta prireja večere boogieja, modernega soula in electro-funka, ki zaradi splošnega pozitivnega vzdušja in njegove šarmantne osebnosti globoko odmevajo v losangeleškem podzemlju. Tako imenovani Funkmosphere dogodki so nastali iz preprostega razloga: funka ni bilo moč slišati nikjer drugje kakor v semplih gangsta-rap instrumentalov. Njegovi DJ nastopi tako zadnja leta sestojijo iz zajetne zbirke vinilnih plošč iz zgodnjih 80-ih let, ki jih Dâm [dej'm] deli z občinstvom. Mnogokrat vinilke nadgrajuje improviziran nastop v živo s sintetizatorji in ritem mašinami. Za vsako skladbo, ki jo zavrti, poslušalcem naznani avtorja, založbo in leto izdaje, kar je bila sicer navada DJ-jev v 70-ih letih.

Toda vse našteto bi ohranilo 38-letnika zgolj na ravni krajevnega ljudskega junaka, če ne bi na eni svojih žurk spoznal ustanovitelja založbe Stones Throw Peanut Butter Wolfa. Nekaj remiksov kasneje, med drugim tudi vrtoglavo preureditev pesmi Summertime Clothes zasedbe Animal Collective, je Dâm-Funk že podpisal pogodbo za album Toeachizown.

Zbirka skladb, ki se razteza čez dve zgoščenki in je dolga skoraj mastodontskih 140 minut, je v najširšem žanrskem smislu electro. Ambasador modernega funka svojih korenin nikakor ne skriva: v ozračju albuma je mogoče začutiti vse reference, še posebej zgodnjega Princea, skladbe lebdijo nekje med Bee Gees in P-funkom. Občasno se prikradejo tudi vplivi čikaškega housa, eksperimentalne elektronike in kalifornijskega g-funka. Vendar je Toeachizown veliko več kot le zbir referenc in poklonov vzornikom; je futuristična nadgradnja in obenem ponovna vzpostavitev izgubljene kontinuitete električnega funka. Kompozicije starega funksterja so sestavljene iz močnega ritmičnega okostja, ki ga zastopajo topotajoči zvoki starinskih ritem mašin. Odmevne bas linije in upočasnjeni, atmosferični zvoki analognih sintetizatorjev, ki jih nepričakovano dopolnjujejo vrtoglave solaže, ustvarjajo popolni domišljijski soundtrack kalifornijske urbane perspektive. Polovica komadov je izključno instrumentalnih, drugo polovico instrumentalov z vokali obarva skozi vijoličasto meglico tudi Dâm-Funk sam.

Rahlo pomanjkljivost albuma predstavlja dejstvo, da zaradi svoje dolžine nekatere skladbe ne dajejo konkretnega občutka stopnjevanja ali razvijanja. Na nekaterih mestih zvok zataji, kar ustvarjalec obrazloži kot namerno zaradi svoje nenavadne produkcijske tehnike. Osnova vseh njegovih del je namreč ritem sekcija, sledi nasnemavanje vseh ostalih elementov skladbe plast za plastjo skozi mukotrpen in starinski proces, ki neizogibno kopiči majhne produkcijske nepopolnosti.

Summa summarum, dve uri in pol vesoljnih izletov mine, kot bi trenil z očesom, dvojnega CD-ja pa se človek z občutkom za groove ne bi mogel naveličati niti po večkratnem poslušanju.

Zato ni čudno, da se je priljubljenost kozmičnega boogieja razplamtela tudi po indie blogosferi in spletnem časopisju; vsekakor je k vzponu funk zvoka doprinesla tudi časovna usklajenost z nedavnim izbruhom britansko-ameriške wonky scene, ki se zapuščine 80-ih in 90-ih let dotika na rahlo predrugačen način. Toda kjer koli bi že iskali obrazložitev, da je boogie zopet v vzponu, se ne bi mogli ogniti očitnemu dejstvu, da je one-man-band Dam-Funk ustvaril očarljivo futuristično, toplo delo, ki ne predstavlja le pomembnega mejnika v razvoju sodobne disco, soul in funk glasbe, temveč enega resnih kandidatov za ploščo leta.