DAMIEN DUBROVNIK: GREAT MANY ARROWS

DAMIEN DUBROVNIK: GREAT MANY ARROWS

Recenzija izdelka
1. 9. 2017 - 19.00

Posh Isolation, 2017

 

»Biti ali ne biti, je vprašanje;

ravna bolj žlahtno, kdor trpi, ko puščic

prš proži nezaslišana usoda,

ali kdor prime za orožje zoper

morje tegob in vse konča?«

Je življenje in je smrt. Nista ločeni entiteti. Kar je živo, ni živo, če ne hodi vštric s svojim nasprotjem, in kar je mrtvo, ne more biti mrtvo, ne da bi enkrat bilo živo. Če hočete, je željo po smrti mogoče enačiti z željo po ustvarjanju, kreaciji, rojevanju. Z vsem tem v mislih moramo razumeti tudi glasbo, kakršno ustvarjajo Pharmakon, Puce Mary, Damien Dubrovnik in podobni. Veliko interpretacij njihove glasbe se odloči za linijo, pri kateri je bistvo teh izrazov predvsem osmišljevanje notranjih svetov, kot da gre za nekaj osebnega, skoraj abstraktnega, znanega samo avtorjem samim. Vendar je taka linija zelo površinska, v njihovi glasbi se namreč skriva še mnogo več.

Da gre v njihovem delu iskati izraz neke generacije, bi v obdobju postmodernizma sicer težko neposredno trdili. Njihovi glasovi, ki govorijo eden čez drugega, ustvarjajo  shizofrene zmesi, ki so nesporno odraz našega tukaj in zdaj, odraz naše dobe. Shizofrenost situacije poganja tudi že dlje časa aktualni svetovni red, ki se hrani in oplaja na nenehni akumulaciji kapitala ter je v ta namen možnost izbire predrugačil v zahtevo po izbiri, občutja svobode pa s tem v občutja brezizhodnosti, s katerimi so se posamezniki prisiljeni soočati na kar se da individualnih ravneh. Ali nam ob zavesti o takšnem stanju preostane še kaj drugega, kakor da si skušamo najti kar se da udobno mesto v nastali situaciji, ostaja odprto vprašanje, znano je samo, kaj v nas sproža takšna brezizhodnost.

Great Many Arrows je odraz te brezizhodnosti, je surova in gola manifestacija nasilja, ki se nad slehernikom izvaja v obliki vsakodnevnih izzivov, nenehnih gonov za nedosegljivim, praznin, ki jih polnijo igrice moči, nadvladovanja in zastrupljajoče sprevrženih medosebnih odnosov. Album je izpoved subjekta, ki se lomi in zlomi pod takimi pritiski ali pa si v želji po osvoboditvi vzame prostor in – vsaj metaforično – tudi življenje.

Ploščo, ki se nahaja na presečišču med sodobno orkestralno kompozicijo ter žanrom power electronics, uvede komad Arrow 1. Počasni pulzirajoči ritem, obdan s kot da naključnimi zvoki klasičnih instrumentov, kot so čelo, viola, orgle, se ob trčenju z vokalom, ki še najprej spominja na vokalni izraz Jamieja Stewarta iz Xiu Xiu, spremeni v popolno katarzično nevihto puščic.

»She knows these rooms / she knows / all the walls / Even in the dark / Partly because / She does not go out from there / She will stay / But she / She too will pass / Just like all great arrows / Pass / Fleeting the bow / That expects / Great thing from them / That is what they are meant to do«.

Pred oči se nam nehote prikrade podoba Millaisove Ophelie, ki se utaplja v rečni strugi. Še vedno bi se lahko rešila objema hladne in težke vode ter se soočila z zunanjim, z vsem, kar ljubi in kar je hkrati njen rabelj. Njena druga možnost je - prepustiti se in se s smrtjo osvoboditi. In sodeč po njeni drži rok in pogledu je to zanjo dejansko edina možnost. Konec koncev ima vse svoj konec. Melodijo, ki jo je na sliki še mogoče čutiti ob pogledu na njene ustne, pa bi zlahka prevedli v zvočno podobo albuma Great Many Arrows.

Album se nato nadaljuje še s petimi puščicami, ki vse bolj ali manj nadaljujejo v maniri, kakršno je zastavila že prva Arrow 1. Te puščice ljubkujejo naše odprte rane in hkrati nanje stresajo sol. Ploščo tako odlikuje trk dveh svetov: prvega, ki nas s trgajočim se srcem okrvavljene stiska k sebi in nas tolaži z idejo dne po jutrišnjem, in drugega, ki nas z napol topim nožem prepričano in predano zabode v srce.

Great Many Arrows je dvestota izdaja založbe Posh Isolation, duo Damien Dubrovnik pa je že dolgo eden njenih osrednjih projektov. Loke Rahbek in Christian Stadsgaard sta po drugi strani s to ploščo povila že svoj šesti duo izdelek pod tem imenom in ta poslušalca ne pusti hladnega. O njunemu uspehu pričajo tudi poročila z berlinskega Atonala, v okviru katerega ju je bilo letos mogoče doživeti tudi v živo. Solzna praznina, kakršno za seboj pušča Great Many Arrows, je zato nekaj, kar bi moralo vsaj v določenih segmentih odlikovati tudi plošče, ki se bodo znašle na vrhu lestvic za najboljši album leta 2017 …

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

odlično

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.