Secretly Canadian, 2014

Damien Jurado, eden izmed sedaj že kultnih trubadurjev ameriškega severozahoda, bo naslednje leto praznoval dvajseto obletnico svojega solističnega ustvarjanja. V dveh desetletjih je melanholični kantavtor snemal, izdajal in nastopal brez prestanka in si s tem pridobil skorajda univerzalno spoštovanje glasbenih sladokuscev, med drugim tudi Mobyja, s katerim je sodeloval na njegovi lanskoletni plošči Innocents. Pred tem je v letih 2010 in 2012 izdal dve plošči, ki ju je posnel v sodelovanju s producentom Richardom Swiftom. Ta dva izdelka predstavljata pomembno prelomnico v Juradovi karieri, saj se je na Saint Bartlett prvič srečal z bogato, detajlno produkcijo, na Maraqopi pa s Swiftovo multiinštrumentalno psihadelijo. Pesem Nothing Is The News je takrat pokazala smer, ki sta se ji Jurado in Swift tokrat popolnoma prepustila.

Nova plošča, ki je izšla pred nekaj dnevi, je razgibana zbirka raznolikih pesmi, ki Damiena Jurada prikaže v najbolj vsestranski, a ne nujno tudi najboljši luči. Zdi se, da Damienova glasba najbolj očara v najbolj preprostih preoblekah. Takrat do izraza prideta njegov krhki, ranjen glas in njegova ekspresionistična, globoko osebna poezija. Skeleti Juradovih pesmi so tako močni, da se njihova moč popolnoma manifestira že v spoju akustične kitare in neobdelanega vokala, izven lo-fi konteksta pa izgubijo del svojega naboja. Na plošči Brothers And Sisters Of The Eternal Son je pevčev glas pogosto potisnjen v ozadje oziroma večkratno naslojen, Damienovo precej nerodno, a nadvse osebno ubiranje strun pa so nadomestile plasti klaviatur, tolkal ter delayu in reverbu podvržene električne kitare.

Namesto izpovednih pesmi in naelektrene atmosfere smo poslušalci dobili bolj sterilne, a zato toliko bolj okrancljane poskuse, ki so sami po sebi pravzaprav zelo poslušljivi. Veliko dolgujejo psihedeličnemu kantavtorstvu iz konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, kar nekaj pa tudi prog rocku iz naslednje dekade. Na trenutke glasba na plošči zveni kot nizkokalorična verzija Wooden Shjips, občasno se pojavijo zametki zgodnjega Marca Bolana, nekajkrat pomislimo celo na dub in ostale sorodne žanre. Razveseljivo je, da Jurado ni opustil uporabe terenskih posnetkov oziroma najdenih zvokov, ki njegovo glasbo tudi v novem kontekstu hkrati ozemljujejo in jo povzdigujejo v sfere nadrealnega. 

Dejstvo, da je vrhunec plošče predzadnja, popolnoma akustična pesem Silver Joy, pove veliko o kvaliteti preteklih Juradovih izdaj. Hkrati pa je njena umeščenost v širši kontekst plošče, ki je navkljub nekaterim pomanjkljivostim vseeno zanimiva in kohezivna celota, nujna za razumevanje Damiena Jurada tukaj in zdaj. Zdi se, da je človek, ki je še pred nekaj leti rekel, da bi raje pisal pesmi za druge izvajalce, končno začel uživati v svoji lastni koži. Še vedno gre za mojstra melodije in besede, ki je svoji glasbi preprosto našel drug dom, in to ob vsakem vnovičnem poslušanju postaja bolj in bolj očitno.