Secretly Canadian, 2016

Albumska trilogija, sestavljena iz plošč Maraqopa, Brothers and Sisters of the Eternal Son in poslednje Visions of Us on The Land, nikakor ne velja za obsežno arbitrarno folkovsko izpoved. Avtor se je namreč povsem razpustil in postal dovzeten do novih zvočnih dimenzij, ki jih je pričel raziskovati od leta 2010 naprej ob podpori producenta Richarda Swifta. 

Poprej  v njegovem repertoarju ni bilo zaslediti progresivnih sugestij. Od poznih devetdesetih, ko je izdal svoj prvenec Waters Ave S, do plošče Saint Barlett iz leta 2010 je neutrudno krepil svoj glasbeni alter ego. V tem obdobju je izdal 9 studijskih plošč, na katerih se poleg blues kitare in njegovega prepoznavno jokavega glasu srečujemo tudi z različnimi terenskimi posnetki in kolaži. S tovrstno izrazno tehniko je ohranil specifično kredibilnost, ki ga je iz poplave severnoameriškega folka potisnila visoko nad površje. Dolga leta solističnega ustvarjanja in preigravanja skladb na turnejskih pohodih so kantavtorja, ki je na sceni že več kot 15 let, skoraj privedle do stagnacije. Pravočasno se je povezal z Richardom Swiftom, s katerim je pričel ugajati izzvani nuji po spremembi. Slednja se je denimo kristalizirala v Juradovi učinkoviti malobesedni sporočilnosti, ki je postala vse bolj metaforična. Slednje je ihtečo trubadursko zvočno podobo preobrazilo v bolj premišljeno, tehtno in indiferentno. Instrumentalni kantavtorski sentiment, ki je še vedno ostal prepoznaven, je zavil v tanko pajčevino psihedeličnih, progresivnih in elektronskih primesi. 

V tej trilogiji je Jurado brezimni protagonist. Sprva se je zgubljal v skrivnostnem mestu Maraqopa. Občutek o vzdušju v praznem mestu ustvari uvodna albumska skladba Nothing is the News. Slednja s svojimi mrakotnimi in viharnimi aranžmaji legitimira protagonistov  strah pred dvoumnimi pomeni in pred prizemljenimi ljudmi, ki si ne dovolijo razmišljati izven okvirov profanega.  

Na sledeči plošči Brothers and Sisters of the Eternal Son protagonist daleč proč od Maraqope spozna srebrno skupnost. Srečanje z njo morda ni toliko vezano na dejanske posameznike in posameznice, temveč se bolj navezuje na potovanje njegove podzavesti, ki so ji botrovala njegova dejanja iz preteklosti. 

Protagonist se na studijski predhodnici poslovi od »Silver Joy« in se vrže na potovanje po ZDA, kakor jih dojema skozi svojo kritično domišljijo. Gre za tisto road trip varianto po rjavi pustinji brez definiranega konca. Območje, v katerem je kabelska napeljava edina stalnica in kjer na vsake 20 milj drvimo mimo bencinskih črpalk, avtomobilskih servisov, razčetverjenih pnevmatik ob vozišču in cenenih motelov, v katerih prioriteta denimo ni pitna voda, temveč izvod biblije.

Brez zadržkov je mogoče reči, da Visions of Us on the Land ni le vrhunec dotične trilogije, temveč njegove kariere nasploh. Ko pomislimo na albumsko predhodnico, je Silver Timothy edina močnejša skladba, ki so jo tudi kritiški mediji žvečili po dolgem in po čez. Na Visions of Us on the Land preprosto ni tiste »ene skladbe, ki bi jemala dih poslušalca«, temveč je vseh 17 skladb na plošči mogoče zajeti naenkrat in z užitkom. 

Melanholija, sanjavost in ihtenje so seveda prisotni. Vendar novi agresivnejši prijemi, nepredvidljivi razvoji posamičnih skladb, udarne basovske in sintetizatorske linije so novi aduti, s katerimi je Jurado svoja videnja napravil bolj oprijemljiva. Snel si je tisto pastoralno Jezusovo vlogo oz. vlogo milega poslanca od nekje daleč, ki na Brothers and Sisters of Eternal Son buzerira z različnimi religiološkimi idejami. Je nekdo izmed nas, ki ga muči hiter tok časa in strah pred zamujenimi priložnostmi. 

Skladba On the Land Blues je na plošči osameli primerek ljubezenske balade, ki morda to ni. Sledi ji silovita Walrus, ki slogovno spominja na kompozicije s plošče Solid Air legendarnega Johna Martyna. Srečujemo se tudi s specifičnim pasivnim entuziazmom v skladbah, kot so QACHINA, TAQOMA, ONALASKA, v katerih avtor odraža lasten eksplorativni duh. Jedro dotične plošče je pravzaprav nekakšno sonično potovanje po pacifiškem kontinentu. V Exit 353 so na sintetične aranžmaje prilepljene nianse gospelov. Skladba Lon Bella ustvarja iluzijo o vožnji po meddržavni avtocesti. Ali pa rečeno drugače, plošča je domišljijski terenski posnetek njegovega sveta.