Damir Avdić: Amerika

Damir Avdić: Amerika

Recenzija izdelka
19. 10. 2017 - 19:00

Kapital Rekord, 2017

 

S tokratnim četrtkom, izrazito lepim dnevom, Ljubljano spet burka najbolj jezni pljuvač in poet, punker s heavy metalskim one man no band riffom par exellance, Damir Avdić. Amerika, kot se glasi močna parola in jasna no bullshit metafora njegove nove plošče, ima po izraženi jezi in lokalnem zeitgeistu potencial doseči Mein Kapital!, naj domačo Tolpo bumov leta 2015, sicer izglasovano tudi s strani nas, nekaterih gotovo tudi spalničnih levičarjev glasbene redakcije Radia Študent. No, na promocijskem koncertu v Gala Hali nas bo veliko in verjamemo, da dovolj … Dovolj vsaj za to, da se Avdićeva beseda, Avdićev oster, pol hudičev, pol klaunov pogled nekam zares zapiči, nekaj zares spregleda, nekoga zares vrže na rit. Spet.

Avdićeva Amerika je tudi Avdićev Balkan in je Avdićeva Bosna, je še ena jasna, pa vseeno zvita in ne glede na vse pronicljiva metafora za antikapitalistično ali morda bolje antipotrošniško in anti-množična kultura kritiko sveta, v katerem leta 2017 vse izgleda, sprijaznimo se, še veliko huje in bolj žalostno kot pred pet, deset, trideset ali še več leti. Povprečno bitje, obžrto in nagnito s svobodo fake osvobajajočega individualizma, je pač naivno dete, ki se znajde le še kot podmnožica ovc pred križem in niti ni veliko krivo, je pa nevedno in nategnjeno, vredno cinične premestitve v pripovedko punkerja na piedestalu, aktivista na odru, tistega, katerega mesto je nujno, torej izgotovljeno z ostrino, brezkompromisnostjo in rafali pizdenja. S tem, kar Avdić je, kar predstavlja in kar bo predstavljal z odrov v naslednjih mesecih.

Torej, Amerika kot metafora za nategnjenost stoji prav enako, kot če bi rekel religija, neko naključno ime človeka iz sredine ali kavč levičar. Avdić je tisti, ki zgodaj predvidi poraz zmerno političnega whatever, levice, desnice, praktično isti šmorn, nenazadnje je Sušič že pred leti prijavil takšnole: »Avdić, za katerega tabu ne obstaja, je tu brezkompromisen in bruha ogenj po ideološki nostalgiji, po zbujenem fašizmu, zaspanem marksizmu, požrešnem kapitalizmu, po šizofreni dvoličnosti, ki vsi skupaj ženejo družbo v prepad.« Pa naš sodelavec s tem niti ni bil prvi in ne bo zadnji. In Avdić je tudi tisti, ki predvidi impotenco proletera, pravzaprav spet in spet, ampak kaj, ko: »A zašto bi bilo nešto novo kad je sve nad čime se Avdić zgraža ostalo isto, ako ne i gore?«

Kar je seveda res. Svet gre u kurac, tudi če smo utopični levičarji. Voda v morjih ne bo izhlapela in ribe ne bodo špricnile strupov in ljudstvo ne bo našlo modrosti in modrost ne bo našla novega Platona. Komad Detroit je tu prav gotovo vrhunec. Zgodba o Balkancu v Londonu na Bajagi in kasneje v Detroitu z bedno poklicno nišo. Balkancu, ki sanja »American dream a ne žive American way«, vseeno pa »prođe dva'es't pet godina kupio sam finu kuću / kažu zajeban neigborhood al' mene lijepo primiše / čim sam se doselio dileri odseliše«. Avdić govori misli mnogih, a ne množičnih, vendar tudi potoži kot zagrenjeni klaun ali kot Čovjek na trapezu:

»ja sam vojnik iz partera
a sanjao sam
da ću biti
čovjek na trapezu«

In tu očitna nevarnost skriva tudi drugo nevarnost. Avdić je stroj, lev, bojevnik, res je. Vendar obstaja tudi druga stran kovanca, fatalizem, reakcionarstvo. Pazimo se! Že tole:

»kad priznam sebi
da je otišla zauvijek
kad nema ljubavi
dobar je i Bog« ...

… je jeba. Obstaja še večja jeba kot Bog? Trenutek je dober, Avdić ostaja enak in v enakem močan, Marshall, »z britvico v roki namesto trzalice«. Avdić. On. Ne nujno tudi ti ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.