International Anthem, 2023

V luči današnje digitalne medijske krajine, v kateri se družbeni diskurz primarno odvija na peščici spletnih omrežij, se zdi, da je vloga radia kot sredstva skupnostne in politične emancipacije že zdavnaj izzvenela. A malo manj kot pol stoletja nazaj je radijski medij zasedal bistveno pomembnejšo vlogo v družbenem in političnem življenju – v času, ko so novi napredki v razvoju komunikacijskih tehnologij omogočili miniaturizacijo ter masovno komercialno dostopnost oddajne opreme in ko globalna medijska mašinerija še ni uspela zapolniti vseh vrzeli v svojih tržnih monopolih. Številne skupnosti po svetu so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – mimo budnega očesa nacionalnih oblasti – ustanavljale in vzdrževale nekomercialne postaje, s katerih so širile lokalne vesti, gostile eksperimentalne glasbene akte, se politično organizirale in nudile platformo praktično vsakomur, ki si je upal pred mikrofon. Število teh piratskih postaj se je v tistih časih nekontrolirano množilo, odziv državnih organov pa je seveda zahteval sistematičen lov na oddajnike.

Obstoj ilegalnih postaj je tedaj dejansko omogočil razrast mnogih radikalnih organizacij – denimo italijanski Radio Alice, ki je bil ključen pri formaciji zunajparlamentarnega levičarskega gibanja leta 1977 v Bologni. Ekipe teh postaj so bile skozi vse politične turbulence svojega obdobja podvržene stalnemu pregonu oblasti, njihove aretacije pa so jim prislužile status mučenikov. Razvil se je mit o bojevnikih za resnico, kasneje tudi pravi arhetip, ki še danes opisuje klasično koncepcijo o voditelju piratskih postaj; trmast, zvit, populističen, ravno dovolj nor in bolj ali manj primerno paranoiden glede na okoliščine. Nepokvarljiv pljuvač dejstev in formulator radikalnih idej, ki vidi in razglasi stvari za to, kar so, in s tem talentom novači istomisleče. V takšni vlogi radijskega disc-jockeya se je tokrat preizkusil čikaški glasbenik Damon Locks in skupaj s soustvarjalcom Robom Mazurekom na valovih albuma New Future City Radio vabi poslušalstvo v doživetje eksperimentalnih zvočnih kreacij in informacijskih bojev, ki se odvijajo na takšnih obskurnih frekvencah, ko ura odbije polnoč in se oder odpre domnevno pristnejšim vsebinam.

New Future City Radio nadaljuje dolgoletno kreativno partnerstvo multimedijskih ustvarjalcev Mazureka in Locksa, ki na čikaški jazz sceni sodelujeta že od devetdesetih let. Na dotičnem albumu, izdanem pri International Anthem, par tokrat prvič deluje v intimnejši kapaciteti dua in skupaj sestavi štiridesetminutni mikstejp, na katerem inscenira nočni program lastne piratske postaje. Album nas postavi v vlogo nespečega poslušalca radia, ki utrujeno spremlja tok informacij in skladb ter navidezno izgublja stik z realnostjo, ko se glasba distorzira v vse bolj nepredvidljive, psihotične zanke, vmesni bizarni vpadi didžejev pa ga prisilijo, da podvomi o slišanem in se iztrga iz primeža poslušalske rutine.

New Future City Radio v jedru sestoji iz Mazurekovih improvizacij na kornetu in Locksovega raznolikega elektronskega repertoarja, v kateremu najdemo vse od reggae in klasičnih hiphop beatov do bolj eksperimentalnih kompozicij. Te so polne zazankanih semplov, iz katerih Locks sestavi enkrat nežne, skoraj hipnotične sekcije, drugič bolj hiperaktivne skoke vzdušja. Estetske in narativne smernice so bile sicer pripravljene vnaprej, toda improvizacija je dejansko gonilna sila za mnogimi skladbami, kar se izrazi tudi v zanimivi medigri Mazurekovega disonantnega igranja in Locksovih nič manj kaotičnih elektronskih podlagah. Podoben kaos živi v sami strukturi albuma, saj nekatere daljše skladbe sedijo v nelagodnem položaju med krajšimi, popolnoma drugačnimi komadi; poslušalska izkušnja je tako neenakomerna in zna biti na trenutke utrujajoča, če vstopamo v izdajo s pričakovanjem jasne progresije.

Med glasbenimi premori se srečamo z naborom špikerjev, ki zaspano občinstvo spremljajo skozi program z nagradnimi vprašanji tipa »Kaj se zgodi, če pustimo, da se stvari same iztečejo?«, ki nam ob pravilnem odgovoru bojda prislužijo vstopnice za »obisk lastnega uničenja«. Lahkota in apatičnost, s katero govorci podajajo takšne vpade, ojačajo že tako nelagodno vzdušje, krizno situacijo, h kateri bežno namigujejo, pa predstavijo na banalen način – primerno za družbeni sistem, v katerem so krizne razmere prej pravilo kot izjema. Album pa vseeno težko označimo za ciničnega v njegovi sporočilnosti; niti ne obravnava svojih vsebin z neke vzvišene, ironične pozicije, temveč se Locks in Mazurek postavita v vlogo malega človeka, v pozicijo voditeljev skupnosti, ki brez strahu govorijo »truth to power – by the people, for the people« in ustaljene ideološke diskurze zamenjajo za bolj ezoterično paradigmo.

Odgovori, ki jih glasbenika ponujata v svojem raziskovanju družbenosti, skupnosti in boja za pravičnejšo prihodnost, buhtijo s tisto mero optimizma, ki ga pač mora kultivirati posameznik na robu informacijske vojne, če hoče preživeti njena bojišča. Vseeno pa na razburkanih valovih New Future City Radia iz Locksovih običajnih afrofuturističnih tematik, ki jih glasbenik rad vpokliče v slehernem projektu, ne moremo razbrati kaj več kot abstraktne politične slogane in votle pozive k dialogu, ki nekoliko razočarajo načeloma zelo zanimiv koncept piratskega radia kot križišča mnogih, prej neslišanih glasov ter kot medija radikalne, konkretne politične akcije. V tem pogledu od Locksa ne slišimo nič novega. Najmočnejša kvaliteta albuma tako leži v sami inštrumentalni formi in načinu, kako duo izkoristi radijski format – v načinu, kako didžejski vpadi interaktirajo s komadi, in posebej v načinu, kako glasbenika uspeta skupaj vzpostaviti nepredvidljivo, fragmentirano zvočno krajino, ki spretno upodablja psevdomitološko čudaštvo piratskih radijskih postaj.