Arts & Crafts, 2015

Glasbena pot vancouvrskega avtorja Dana Mangana je tesno povezana z njegovim avtorskim zorenjem. Ko se je kot dvajsetletni fantič prvič predstavil kanadski javnosti, je bila njegova glasbena agenda bistveno drugačna od te, ki ji lahko sledimo danes, pa čeprav se samo jedro občudovanja melodij in folkovske tradicije ni bistveno spremenilo. Medtem ko sta bila njegova zgodnja preizkusa lovljenja mainstreamovske okrnjene kombinacije folkovskega pop rocka še v luči mladega avtorja, ki išče svoje mesto pod soncem, je svoje prave ambicije brezsramno prikazal s studijskim izdelkom Oh Fortune, ki je bil nagrajen z junom za mladega avtorja in alternativno ploščo leta.

Pri gradnji omenjene tretje avtorske podobe pa ni na preizkušnjo postavil zgolj svojih privržencev, marveč prvenstveno sebe. Raziskovanje in odkrivanje svojih potencialov je ob pomoči dolge vrste gostujočih glasbenikov izoblikoval v orkestralno bombo, a nas z neizbežnimi solističnimi vložki navkljub bogatemu zvočnemu arzenalu ni pozabil opozarjati, da gre prvenstveno še vedno za solistično avtorsko delo.

Štiri leta pozneje je slika spet nekoliko obrnjena. Imenu na naslovnici se je pridružil pripis Blacksmith, ki ponazarja pravnomočno veljavo njegove spremljevalne ekipe. Skupek priznanih vancouvrskih eksperimentalistov, med katerimi velja izpostaviti imena John Walsh, Kenton Loewen in Gordon Grdina, vnovič skrbi za grajenje kompleksnega ogrodja okrog Danovega muziciranja. V svoji polnopravnosti njihov doprinos postaja tekom albuma vse dovzetnejši in dostopnejši in ne nazadnje nagrajujoč. Hitro se naučimo ceniti zvočna okolja, v katera smo potisnjeni, naj bo to svet arpeggia v skladbi Kitsch, komornega popa v sijajni Pretty Good Joke ali drakovske umirjenosti v skladbi XVI, zgodbi o sliki Ludvika XVI. in Marie Antoniette, v katero radi uhajajo dovtipi klasične glasbe tedanjega časa. Nič manj zanimiv ni niti lirični doprinos, kjer se Mangan poglablja v svojo notranjost in lastna spoznanja, deli družbene komentarje ter zgodovinske podobe in ideje postavlja v nov politični kontekst.

Tako producentski kot instrumentalni del plošče sta osupljiva. Dan z njima vnovič krepi svojo ustvarjalno moč in širi svoje avtorske okvirje. Skladbe so polne loopanih klaviatur, kitarskih prebliskov in zapletenih tolkalskih vzorcev. Iz njih vre kompleksnost, ki samo poudarja, da je Mangan s konvencionalnostjo za nekaj časa opravil. 

Nad albumom Club Meds vseskozi bdi nekakšna meglica, ki prvenstveno ustvarja podobo plošče in hkrati skrbi za njeno koherentnost, pa vendar se lahko na razodetveni poti srečamo z njegovimi prijetnimi in manj prijetnimi trenutki. Skladbe se složno povezujejo, pa vendar je čutiti, da nagrajujoči deli na dan privrejo v trenutkih, ko se Dan skuša osnovni premisi zoperstaviti oziroma, ko ima nad potekom skladb največ besed prav skupina. Najprijetnejša prebliska plošče sta nedvomno njena uradna singla, Vessel in Mouthpiece, ki v poživljajočem duhu razbijata navidezno monotonijo. Ne glede na pester in bogat instrumentarij plošča namreč rada sledi enoznačni temi, pri tem pa ji v veliko korist niso niti dinamični prebliski, saj je večinski del plošče zgrajen okrog enake intenzivne stopnje. Tako se na Club Medsu srečamo s skupkom bolj in manj posrečenih enot, ki v prvi vrsti kažejo, da se tveganje lahko včasih tudi splača.