DANDELION CHILDREN: Dandelion Children

DANDELION CHILDREN: Dandelion Children

Recenzija izdelka
14. 9. 2013 - 19.00

Samozaložba, 2013

 

Semenj bil je živ, pred stojnicami pa velik drenj. Ponujali so nov album Dandelion Children, tokrat še tršega od drena. Začenjamo z izposojenko iz stihov Antona Aškerca in se tihotapimo v sanje Dandelion Children. Nemara tudi oni sanjajo, da na  semnju prodajo par volóv.   

Pogoji za rast na močvirnatem Ljubljanskem barju izredno dobro vplivajo na Dandelion Children. Ti so v nekaj letih -   uradno ali neuradno, v demo ali spoliranih verzijah – z „znajdi se sam“ principom izdali že šesti album. Torti, na kateri bodo regratovi otroci upihnili šesto svečko, so nadeli ime po sebi, čeprav tradicija pravi – a te so zato, da jih rušimo – da je najprimernejše nadeti lastno ime prvorojencu. Ne prvorojenki, ker Dandelion Children niso pičke, kot se imenuje njihov predzadnji album. S to trditvijo se verjetno strinja tudi bobnarka Katja. Mlada zasedba, v kateri sta še brat kitarist in vokalist Jure ter basist Anže, je s takšnim tempom na dobri poti, da ogrozi in preseže verjetno absolutni svetovni rekord legendarnega, neponovljivega in nepopravljivega Francija Blaškovića. Prvi stik z mularijo se je zgodil pred leti v Gromki, kjer so bili predskupina ponovno oživljenim heavymetalskim Lenim kostem in ta stik je bil več kot obetaven. Primerjava z The White Stripes je bila takojšnja, tako na avdio kot glede sorodstvenih vezi na vizualnem planu. Nekaj parov postopajočih nog je vzdignilo kar nekaj prahu.

Danes Dandelion Children nadaljujejo z raznolikim žanrom,  ki ga je slišati v njihovih komadih, a garažno psihadelični trio ni več tako sfuzlan kot na prejšnjih albumih, ko je bil na momente že odet v nianse 2227, grela ga je karirasta ska-jasta jakna, kitara pa tu in tam hevimetalsko solirajoče zazehala. Tokratni pridelek - Dandelion Children – je nekoliko bolj zrel in mehkeje mainstreamovsko spoliran. V petnajstih komadih ni več začutiti obilice stoner rocka in grungea, ki sta bila prej označevalca njihovega blues zvoka, ki je danes bolj čvrsto lociran na teritorij countryja in americane. Kljub temu je ena redkih zamer, ki jim gre, še vedno pretirana večplastnost žanrov na albumu, kjer je razstavljeno vse, od igle do traktorja, prodaja se indie, surf, grunge, psihadelija, ska, progressive … S producentom, srečnim mladincem Deklevo, so se izogibali live zvoka in s tem pridobili na čistosti. Album odpira Rock and roll has got go, uvodni YouTube avdio intro s kritiko rokenrola iz petdesetih let, ki je bila takrat dostikrat še rasistično obarvana, ne toliko nazaj pa nas vrne Wooden Animal, v mainstream začetke devetdesetih. Se še kdo spominja benda Soul Asylum, enega od perjanic takratnega MTV-ja na vrhuncu? Odpeljal se je z Runaway Train, ostala pa sta pridih zvončkljajočega božično obdaritvenega časa in hrapav vokal, ki pušča brazgotine tudi na obrazu Dandelion Children. Po reinkarnaciji Black Crowes v Never handled in po brit-pop našminkanem Renewed imamo srečo, da je ostalo še za vzorec grungea in trših distorziranih riffov, s katerimi se, s popačenim, odličnim vokalom, srečujemo v green river-mudhoneyevski Feels Like Paradox. Ta te odpihne kot regratovo lučko in raztrosi seme za sedmi album, ki ga baje že snemajo, in za osmi, za katerega so hiperproduktivneži že napisali komade. Komponenta surfanja se pojavi v aplavdirajočem pulp fikšnovskem instrumentalu Middle Toe, na ostaline ska-ja pa naletimo v psihadelično premirnem Your Nothing, ki se popolnoma nepričakovano razvije v žurko, na kateri skupaj žingajo Gogol Bordello in Skakafci. Peta postaja je progressive. Na enem boljših komadov, na Multilator Compensator, se vokalist poistoveti s Serjom Tankianom, hard rock riffi pa pretijo sistemu s kolapsom. V isti koš gresta še mars voltovsko razcepljen in mitraljezni History of Fail ter Dehydrated Monkey, ki z že skoraj pattonovsko vzvišenim in visokim vokalom napada psihadelično polje našega čutnega centra. V poletno jutro po neprespani noči zremo z večglasnim blue grass gosplom Morning Grass, krog pa se sklene z outrom The Beat, nepotrebnim remiksom s triminutno pubertetniško foro skritega komada, ki popolnoma iztirja iz rock-blues kompozicije. 

Psihološka definicija pravi, da so regratovi otroci odraščali v zlorabi, vendar so kljub temu sami uspeli splavati na površino, ker “regrat uspeva ne glede na kakovost in količino zemlje, sonca in padavin.” Sodeč po tem in hkrati upajoč, da zgodovina Dandelion Children le ni bila takšna, lahko sklepamo, da bo delta blues odplavila domačo, recimo ji še vedno garažno poslastico daleč na odprto morje glasbene industrije, ki zna biti en velik semenj ničevosti. In tu imajo še en velik plus – so namreč eden redkih domačih bendov, ki se mu odlična angleščina poda bolj kot materni jezik.

 

Dandelion Children - Middle Toe
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness