Daniel Avery: Love + Light

Daniel Avery: Love + Light

Recenzija izdelka
3. 7. 2020 - 19.00

Phantasy Sound/[PIAS], 2020

 

Prvenec Drone Logic britanskega producenta in didžeja Daniela Averyja iz leta 2013 je luč dneva ugledal vzporedno s popularizacijo EDM-a, ki je plesno elektroniko približal povsem novemu občinstvu. Z glasbo, na eni strani močno oprto na dediščino britanske elektronike in na drugi strani na pop oziroma indie senzibilnost, se je takoj prikupil poslušalcem, ki so rockovske koncerte čez noč zamenjali z veseljačenjem na rejvih. So pa kritiške pohvale na račun plošče precej bolj zadržano sprejeli mnogi poznavalci z rejverskim pedigrejem, ki v njej niso prepoznali kaj več od dizajnerskega, trendovskega izdelka. Pojavljali so se celo namigi, da je bil za podobo plošče bolj kot Avery odgovoren njegov prijatelj, producent Erol Alkan, sicer šef založbe Phantasy, pri kateri Avery od takrat objavlja večino svojih plošč. Tega, da se je od Alkana veliko naučil, ni sicer nikoli skrival, hkrati pa je bilo že med njegovo DJ rezidenco v klubu Fabric jasno, da ga ob technu in housu zanima tudi rockovska senzibilnost. Kakorkoli že, na račun pozornosti in sledilcev, ki si jih je pridelal s ploščo, se je v naslednjih letih posvetil predvsem didžejanju, nato pa je leta 2018 objavil svoj drugi album Song For Alpha. Na njem je artikulirane vokale in pop senzibilnost s prvenca zamenjal s kombinacijo opazno temačnejšega techna, housa, dronanja in ambientalnejših skladb, to pa je botrovalo nekoliko prizaneslivejšim odzivom plesnoelektronskih zanesenjakov. Z novim, tretjim albumom Love + Light, ki ga je nenapovedano objavil konec junija, zdaj ostaja v izraznih smernicah predhodnika, hkrati pa z njim ponudi tudi nekaj novosti.

Izida na velik zvon menda ni obešal zato, ker naj bi plošča nastala mimogrede, nenačrtovano. Potem ko so mu zaradi aktualnih razmer odpovedali nastope, se je zaprl v svoj kontejnerski studio ob Temzi, pobrskal po arhivih in posnel nekaj povsem novih skladb. Po prvotnih zamislih naj bi nastala majhna, za plesišče ukrojena plošča, očitno pa je v danih razmerah, povezanih s pandemijo, nato našel čas za kontemplacijo, ki je na koncu močno zaznamovala podobo plošče. Po marčevski ambientalno dronerski plošči Illusion Of Time, ki jo je posnel z Alessandrom Cortinijem, s katerim sta začela redno sodelovati, potem ko je bil Avery pred dvema letoma kot gost povabljen na turnejo s Cortinijevo zasedbo Nine Inch Nails, je bila to vsekakor lepa priložnost za to, da se tudi solistično še bolj posveti ambientalnemu izrazu. Izkupiček je zdaj dvodelna plošča s klubskimi plesnimi skladbami na eni in razpoloženjskim ambientom na drugi strani, ki pa jih Averyju uspe povezati v smiselno in lepo zaokroženo celostno podobo. V enem novejših intervjujev je celo dejal, da dober ambientalen komad skozi prizmo energičnosti lahko pričara podobno izkušnjo kot techno koračnica, ta logika pa zdaj zaznamuje tudi ploščo Love + Light.

Avery format dolgometražca obenem s pridom izkoristi za to, da svoje ustvarjanje in posledično sebe predstavi v različnih kontekstih. Big room techno bangerji hitro razkrijejo, da je v približno petnajstih letih didžejanja dodobra spoznal dinamiko klubskih plesišč, pri čemer tudi v tistih najintenzivnejših trenutkih vedno stavi na hipnotičnost in eskapizem. Najlepši primer tega na novi plošči je komad Infinite Future, v katerem distopične zvočne teksture združi z osupljivo igro z ritmom in nato vse skupaj s postrockovsko logiko stopnjuje do ekstatičnega vrhunca. Komad po svoji senzibilnosti denimo močno spomni na megahit Gosh Jamieja xx-a, kar ni presenetljivo. Oba namreč prihajata iz generacije producentov, ki je prelomne trenutke plesne elektronike iz devetdesetih spoznavala retrospektivno, neobremenjeno s pravili in hkrati s posluhom za aktualne trende. Manj prepričljiv je Avery v tistih bolj generičnih techno in house izpeljankah, ki so sicer narejene po najvišjih obrtniških standardih, toda hkrati ne ponujajo nič bistveno novega ali drugačnega. To še bolj zbode v oči zato, ker se je sam vedno poskušal izogibati nostalgičnega vračanja v preteklost, kar pa se mu na novi plošči ne posreči vedno. Podobno je z ambientalnejšimi skladbami z drugega dela plošče, je pa res, da pri teh pokaže nekaj več ambicioznosti. Tukaj denimo izstopa zaključna skladba One More Morning, ki se sliši, kot da je tja padla neposredno z Aphex Twinove prelomne plošče Selected Ambient Works 85–92, kar je samo po sebi sicer kompliment, toda hkrati v navzkrižju z Averyjevo filozofijo (ne)vračanja v preteklost. Na ta račun nova plošča, predvsem v primerjavi s prodornim prvencem, izpade mnogo bolj medlo, jo pa iz povprečja vlečejo posamezne skladbe, zaradi katerih londonskega techno auteurja vsaj zaenkrat še ne bomo odpisali.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness