Three Lobed Recordings, 2022

Velik delež albumov, ki so izšli med in takoj po pandemiji, je bil zamišljen kot samozadostna, lirična refleksija na temo upanja, tesnobe in strahov, ki jih je sprožila izolacija. Aktualnopolitične in druge trendovske teme, kot je okoljevarstvo, so bile večinoma potisnjene na stran. Zaprti v svojih domovih smo lahko opazovali, kako je ta civilizacijska blokada naravi ponudila priložnost za regeneracijo. Dolgoletna opozorila strokovnjakov so se izkazala kot nespregledljiva, materializirana dejstva. »Pride čas, ko ni več časa,« smo v srcu ponavljali za Danetom Zajcem. A sta vojna v Ukrajini in posledično izrinjenje evropskega zelenega dogovora pokopali upanje po radikalnih spremembah. Apokaliptična suša, ki je minulo poletje rezultirala v največjem divjem požaru v zgodovini Slovenije, je razblinila prepričanje, da nas zmerno mediteransko podnebje varuje pred prihajajočimi katastrofami. Te pretresljive, doslej neznane izkušnje so zarezale v tkivo naše »varne« realnosti.

Sorodno sublimni občutki majhnosti in nepomembnosti napram naravi tvorijo konceptualni okvir novega albuma ameriškega novofolkovskega mojstra in nedavnega pisatelja kratkih zgodb Daniela Bachmana. Virginijski glasbenik izhaja iz tradicije utemeljitelja prstne tehnike Johna Faheyja, ki ga poznamo kot ambasadorja ameriškega kitarskega primitivizma. Faheyjev primitivizem, ki se idejno napaja iz dediščine primitivne oziroma naivne umetnosti, je vezan na folkovsko-bluzovsko apalaško tradicijo 20. stoletja, »samouški« pristop in navidezno preprosto, »ljudsko« tehniko igranja. 

Bachmana lahko postavimo ob bok sodobnim avtorjem-brenkačem, kot so Raphael Rogiński, Bill Orcutt, Raül Refree in Iztok Koren, ki k inštrumentom ne pristopajo kanonsko, temveč intimno, dekonstruktivistično, spekulativno. Od leta 2011 se je Bachman podpisal pod deset solo albumov, a plošča Almanac Behind je njegova najbolj epohalna izdaja doslej in nasploh eden najbolj zeitgeistovskih albumov letošnjega leta. Predstavlja nadgradnjo njegove lanske introspektivne mojstrovine Axacan, unikatnega prepleta tradicionalnih folkovskih zvenov, drona, hrupa in terenskih posnetkov. A če je Axacan tematiziral njegov odnos do ameriškega osvajalskega duha, kolonialne preteklosti njegove družine in narave kot nekakšnega protipola človeški pokvarjenosti, pa narava tokrat kot glavni protagonist okupira sredino zvočne slike.

Bachmanov primitivizem se razrašča v intertekstualno, interdisciplinarno »pripoved« o nepredvidljivih vremenskih pojavih in človeški nemoči. Za razliko od Faheyja je pri njem primitivizem le izhodišče, iz katerega nastane precej aktualnejši zvočni dokument. Skelete njegovih skladb večinoma gradijo primitivni, tehnično nepopolni telefonski posnetki njegovega subtilnega, a tudi zavestno čudaškega brenkanja. Večinoma gre za fragmentarne, morda improvizirane kitarske skice in ekspresivne izlive. Vmes se prikradejo tudi zimzelene pesmi, kot je When The World's On Fire bluegrass ikon The Carter Family. A je zven njegove kitare praviloma sprocesiran, časovno raztegnjen, skompresiran, izmaličen in včasih neprepoznaven, kar njegovemu igranju vdahne enkraten karakter.

Sesekljani, na novo osmišljeni lo-fi posnetki akustične kitare, banja, violine in harmonija se prepletajo s plejado kompleksnih terenskih posnetkov. Prvotno naturalistični zveni se nemalokrat preobrazijo v abstrakten hrup ali dromljanje. Večinoma gre za naravne pojave, od vetra in deročih rek do zračne statike pred neurjem in gromoglasnih nalivov. Občutek alarmantnosti je dodatno podkrepljen z radijskimi meteorološkimi opozorili in posnetki pogovorov iz klicnih centrov. Včasih so v ospredju inštrumentalni deli, drugod utesnjujoči človeški glasovi. Mestoma pa naravni zvoki popolnoma okupirajo zvočno sliko, »glasbo« podredijo in jo potisnejo na rob zavesti. Ekstatično dromljanje, kitarske okraske in upočasnjeno radijsko statiko kompozicije Flood Stage, ki spominja na zvočno žarčenje La Monteja Younga, v drugi polovici dobesedno poplavijo posnetki šumenja vseh virginijskih rek. Združeni so v neustavljivo celoto, ki ustvari občutek, da nas bo vsak hip požrl gromozanski val iz pravkar razpočenega jeza. 

Bachman je mojster rezanja, lepljenja, protipostavitev in tehnike reasemblaža oziroma ponovnega aranžiranja z rabo sodobnih postprodukcijskih orodij. Njegov arzenal avtorskih posnetkov predstavlja plazmo, v kateri lebdijo njegove melodije in drugi inštrumentalni prebliski. A slednji pogosto delujejo, kot bi bili razmočeni, prepihani, raztrgani – kot bi jih Bachman pustil zunaj na milost in nemilost vremenskih neprilik. Slišimo lahko udrihanje vej po rečni gladini, brnenje električne napeljave, ASMR-jevsko tlenje ognja, kaotično menjavanje srednjevalovnih frekvenc, gromovite dialoge … Nekatere zvočne teksture je celo sproduciral tako, da je fotografijo sončnega zahoda na gori Old Rag Mountain računalniško sprocesiral v zvok. Vse te »anomalije«, nepričakovane, intrigantno nekonvencionalne zvočne tvorbe prebadajo zvočno tkivo tega ekološko koncpirianega bisera sodobne glasbe.

Umetniški statement Daniela Bachmana je daljnosežen. Gre za večplastni avdiokolaž oziroma nekonvencionalni zvočni dokumentarec o vremenu, ki je nastal v procesu intenzivne postprodukcije. Ne glede na arhaično apalaško in južnjaško godbo, ki ju na novo kontekstualizira, na njem ni nič nostalgičnega. Nostalgičen je samo v relaciji do nekdaj oprijemljivih naravnih ciklov in letnih časov. Almanac Behind je album, ki te posrka vase in pretrese še bolj kot kakšna galerijska instalacija ali tematski film. Težko se izognimo slutnji, da gre za vizionarski primer špekulativne zvočne fikcije. Ne namiguje namreč, kako bo zvenela glasba prihodnosti, pač pa na to, kako bo zvenela naša dejanska prihodnost.

Weather is happening