Warp Records, 2016

Konec septembra je svojo četrto studijsko ploščo izdal Danny Brown, detroitski rimoklepač, ki brez dvoma spada med najbolj idiosinkratične zastopnike svojega žanra. Brown je kot človek in umetnik izrazito večdimenzionalen. Iz pisane preteklosti, vredne svojega žalostno propadlega domačega mesta, se je razvil v unikatnega posameznika, ki v svoji pojavi združuje lastnosti z diametralno nasprotnih polov širokega spektra kulture, v kateri živi. V embalažo lika s čudno frizuro in še bolj čudnim glasom, ki nikoli ne skriva svoje ljubezni do najrazličnejših opojnih substanc in ostalih hedonističnih aspektov življenja vsakega spodobnega rimarskega obrtnika, je zavit pravi glasbeni poznavalec in nadvse razgledan tip z jasno umetniško vizijo.

Ta Dannyjeva vizija se manifestira v obliki dinamičnih plošč, polnih zanimivih besedilnih in zvočnih prijemov, ki poskrbijo za precej razgibano poslušalsko izkušnjo. V bistvu gre pri Brownu pogosto za precej težko poslušljive izdelke, ki se jih je treba postopoma naučiti imeti rad. Onkraj mikrohita Grown Up in prgišča drugih bolj dostopnih pesmi je Brownov katalog sestavljen iz komadov, ki so analogni dobrim besednim igram. Tako kot slednjim ponavadi samo odobravajoče pokimamo, ne da bi se jim od srca nasmejali, tudi skladbe detroitskega ekscentrika iz nas redko takoj izvabijo gib glave ali noge, kaj šele takojšnjo željo po večkratnem poslušanju, ki sta jo v zadnjih dneh, naprimer, pričarala L’Orange in Mr. Li. Tudi Atrocity Exhibition, Brownova najnovejša plošča, ni ravno lahkoten izdelek.

Gre namreč za plato, ki je do samega roba napolnjena z gostim, nasičenim Brownovim laježem in eksperimentalnimi, švigajočimi beati. Pomensko plat Brownovega rimanja nemalokrat popolnoma pogoltne sinkopirano valovanje njegovega flowa, tako da na papirju popolnoma koherentna besedila poslušalca pogosto dosežejo kot skoraj onomatopoetični kolaži. Instrumentalne podlage, za katere je večinoma poskrbel Paul White, so zgrajene na svetovljanskih temeljih, ki so za angleškega producenta značilni. Sidrišč je malo, več kot repeticije je počasne evolucije, slišati je celo kopico novih zvončkljanj, činel in eksotičnih glasbil, vse pa je zavito v konstanten zvočni tok, ki se le redko ustavi.

Ob Paulu Whiteu je Danny moči združil tudi z nekaterimi drugimi uglednimi beatmakerji. Black Milk in Alchemist sta se s svojimi podlagami precej prilagodila splošnemu zvoku plošče, Evian Christ pa se je s temačnim instrumentalom za pesem Pneumonia izkazal kot idealen sodelavec za Browna. Tudi vokalnih gostov je na plošči kar precej. Med drugim na posse cutu Really Doe svoje glasilke razmigajo Kendrick, Ab-Soul  in Earl Sweatshirt, pesmi From The Ground pa svoj glas posodi stara znanka ljubljanskih odrov, Kelela. Čeprav je nemalo recenzentov Earlovo kitico izpostavilo kot enega od vrhuncev plošče, se zdi, da se najbolj vendarle proslavi tisti, ki je podpisan na naslovnici. Brown v dveh intimnejših, bolj izpovednih pesmih umiri svojo kadenco in prepričljivo postreže z jasnimi in razumljivimi besednimi vragolijami, ki skupaj s spretnim rimanjem na nalezljiv, skorajda madlibovski beat pesmi Lost poslušalcu omogočijo nekaj globokih vdihov, potrebnih za uživanje v preostanku plošče.

Pesmi, kot so Downward Spiral, Dance In The Water in Pneumonia, v katerih se mešajo trap, krautrock, punk in še marsikaj drugega, namreč učinkujejo z zakasnitvijo. Da bi prišli do njihovega bistva, v katerem se skriva presunljiv uvid v temine individualnega obstoja, ki jih na črno barvajo droge, paranoja in eksistencialne zagate, a ki jim hkrati jezik kaže tudi hedonistični joie de vivre, se je najprej treba prebiti skozi trdo lupino, ki je vredna imena založbe Warp in ki ni ravno namenjena vsakodnevnemu lahkotnemu poslušanju. Ampak, saj veste, včasih se šele na poti zavemo, da ni pomemben le cilj, temveč tudi to, kako pridemo do njega.

I’m like Kubrick

With 2 bricks

And hoes on the strip

Off a 2 piece

A toothpick I flick

And I preach