Unday, 2021

23. aprila je po nekajletnem zatišju izšel peti studijski album belgijskega tria, ki velja za enega bolj spoštovanih v svoji branži. Tudi na Radiu Študent od leta 2013 vedno znova spoznavamo neko unikatnost zasedbe in domišljijsko bogatost njihove muzike. »Pri Dans Dans ne gre za fusion, ne gre za rock ali jazz ali ambient, ampak za zvok raziskovanja intuitivno človeškega; neskončnih misterioznih sanj; srca, želodca in duše« zapiše njen kitarist Bert Dockx. Za nekatere tipske kitarske godbe smo zacementirali izrazita poimenovanja po matérijah ala rock - skala, metal - železo in grunge - obdan z zemljo. V tej luči Dans Dans pooseblja druge vrste matérijo, drugačno zmes ali celo nekaj bolj elementarnega. Kot na primer Zink. 

Zink ima s predhodnikom novega albuma zasedbe Dans Dans nekaj podobnosti. Sand in Zink se oba nanašata na neko elementarnost, teksturo. Na obeh nastopa samo instrumentalni trio v sestavi Bert Dockx, Fred »Lyenn« Jacques in Steven Cassiers. Oba albuma temeljita na stilu, ki ga je zasedba nadgradila iz njihovih preteklih plat – stilu, ki se je odmaknil od priredb, postal izrazito avtorski in je zgrajen na temeljih muzik mojstrov filmske glasbe ala Ennio Morricone, velikanov jazza ala Sun Ra, Charles Mingus in Ornette Coleman ter znanih izvajalskih imen, kot so Tom Waits, David Bowie in drugi. Dans Dans se imajo še vedno za izrazito live band in upamo si dati roko v ogenj, da band bolje opiše živopisen zapis gestikulacij kot pa analitično uho. Vseeno pa je najnovejši album izrazito enigmatičen in skriva marsikatero podrobnost te zasedbe …

Hudič je opisovati instrumentalno muziko Dans Dans z besedami, a ne preostane nam drugega, kot da zabredemo v to glasbeno zlitino, katere nadimek je Zink. Skladbe novega albuma so v primerjavi z nekaj dnevi, kot jim je bilo v pretekli navadi, nastajale dlje časa, in sicer dobro leto. Kompozicije imajo sami tudi za bolj zrele kot njihove predhodnice. Cinder Bay, otvoritvena skladba albuma, ustvari prijeten in odmevajoč ambient, pripeljan do divjega vrhunca – in spet umirjen do dolgega odzvena. Sledi ji skladba Naiad, vodna nimfa, tekom katere si s podobno lahkotno domišljamo večletno zgodbo v osmih minutah z dramskim trikotnikom. Dans Dans hitro dokažejo, da še znajo pričarati filmsko glasbo brez filma. 

Zapomnljive melodije in nekonvencionalni aranžmaji – kot pri predhodnih albumih – gradijo ne le skladbe, ampak zopet album kot celoto. Zakaj je tako, ni skrivnost. Večina materiala nastaja spontano, skozi improvizacijo. Tudi naslovi skladb in izdaj so ubesedeni intuitivno, podobno tudi izbor naslovnice. Nad vsem, kar naredijo, pa žarí neka aura neoporečnosti, značilna za umetnine najvišjega ranga, čeprav so ustvarjalci sami precej skromni in skoraj tako redkobesedni kot njihovi komadi. Blue Silver in Anemone malo upočasnita tempo albuma z nežnejšimi akordi in razvlečenimi zankami. Sleeper ni kaj obilno bolj dramatičen, slikovit pa nič kaj manj kot ostali. Ampak Dans Dans takšni so, težko jim zamerimo kakšno razvlečenost, saj ne razmišljajo na ravni posamičnih komadov, ampak ustvarjajo zvok zasedbe kot celoto. V zadnjih treh komadih – Ravine, Shell Star in Wrist – smo končno deležni albumskega vrhunca, ki bo zablestel tudi v živo, in zaključne umiritve. Po eni strani se razigrajo, po drugi pa presenetijo z očitnejšo rabo sintetizatorjev ter v ozadje potisnjenih semplov govora in petja, česar pri instrumentariju zasedbe nismo bili vajeni. 

Zink je album, na katerem se je Dans Dans zopet uglasil. Trije vratovi so po petih letih odraščanja zopet našli skupni jezik, kar je za dolgoletno zasedbo neizmernega pomena. No, za priokušeno svežino poslušanja, ki ga prinese plošča, je bolj krivo dejstvo, da so Dans Dans šele po petih letih izdali novo delo, saj na plošči zares ni kaj bistveno novega. Njihov recept je star, preverjen, odličen, sestavine pa so – recimo tudi kulinarično – marinirane. Še vedno zvenijo prav osvežujoče – sploh če upoštevamo, da igrajo instrumentalni rock! Dans Dans z albumom Zink znova dokazujejo, da spadajo med smetano alternativne muzike.