Kapa Records, 2019

»Extinct will try to awake and remind again that the battles against extinction from some decades ago are still there and haven't been getting any attention and help in solving the situations. We still have Native Americans without their prairie, Tibetian people being forced to become Chinese, Maori and Aborigini tribes drowning in the big city's slums, massacre in Amazonia and the last sheppard in Bulgaria who is being sucked into globalisation, all the way to the plastic soundscape under the Arctic sea«.

Poslednjo Tolpo bumov iztekajočega se desetletja posvečamo drugi letošnji dolgometražni izdaji domače psevdo dub naveze Darla Smoking, ki jo tvorita odlično uigrana muzičarja domače podzemne scene, Brgs z bobni in Nac z elektroniko. Po presenetljivem marčevskem albumu Pass the Bless, na katerem sta v sodelovanju z dunajsko založbo Well Gedacht in njeno mednarodno ekipo raperjev ter beatmakerjev ustvarila zvočno in vsebinsko precej aktualen hip hop album, je pred nami zdaj še instrumentalni politični statement Extinct. Kljub odsotnosti eksplicitnih družbenih komentarjev sta Darla Smoking svoj tretji album skozi skrbno izbrane naslove skladb koncipirala kot komentar na fenomen izumiranja. In čeravno bi v luči Thunberginega leta sprva sklepali, da bo poudarek na ekosistemih, dvojec našo pozornost preusmeri z globalnega odra proti na rob odrinjenim kulturam in skupnostim, ki pogosto uidejo iz zavesti Zahodnjakov, ko je govora o ohranjanju modrega planeta.

Extinct tako deluje kot nekakšen zvočni potopis oziroma esej, ki skozi subtilne namige v naslovih in premišljeno umeščene semple godb globalnih kultur osvetljuje njihove politične boje. Toda preden se podrobneje lotimo virov, se vrnimo k uvodni oznaki psevdo dub. O slednji smo letos že pisali v kontekstu obravnave albuma Epitaph grškega producenta Jaya Glass Dubsa; izdaje, ki se je znašla na marsikaterem seznamu presežnih albumov leta. Podobno kot Dubs, ki se duba loti nefaktografsko in skozi sodobne digitalne procese zvočne sinteze prelamlja s potencialno okostenelimi studijskimi tradicijami, tudi Darla Smoking estetsko ne izhajata neposredno iz roots duba. Slednjega uporabljata kot okostje basa in bobna, na katerega nato nalagata meso v obliki analognih sintovskih barv, digitalnih ambientalnih polnil in glasbenih vzorcev iz praktično vseh kotičkov sveta. Prav zato njuna glasba asociira na izdaje RŠ-u ljube bristolske založbe Bokeh Versions, pri kateri se ustvarjalke kot Sunun ali dvojec Sea Urchin duba lotevajo na svež, raziskovalno navdahnjen in zgodovinsko neobremenjen način. Če sta se Darla Smoking doslej uveljavila z zdaj že klasičnimi Darlastimi bližnjevzhodnimi sempli, kakor se je lepo izrazil kolega Bulajić, pa tokrat resnično strežeta z interkontinentalnim psevdo dubom.

V nasprotju z izdajami omenjene bristolske založbe Darla Smoking v osnovi ohranjata vsaj tradicionalne dubovske strukture v smislu notranjega razvoja skladb, v katerih nas nosilni ritem in bas linija repetitivno zibata v dub nirvano oziroma v njunem primeru dub tesnobo. Z izjemo makabristične uverture Ghosts of the High Plateau, v kateri nas do nerazpoznavnosti obdelana trobila in grleno petje zapeljejo v svet jodorowskyjevske hipnagogije, namreč komadi jahajo minimalistične basovske linije z zelo redkimi modulacijami. V njuni glasbi je dogajanje zgoščeno predvsem okoli tolkalskih in sintovskih elementov ter posamičnih semplov, ki vsak po svoje definirajo karakterje skladb. Komad Sandcry, zgrajen okoli nenavadnega modularnega motiva in vokalnega parta, ki mu težko najdemo vir, zveni kot tuareška žalostinka o migracijah zavoljo širjenja Sahare, ki je od leta 1920 požrla že deset odstotkov svoje okolice. S pesmijo Chainsaw Massacre in Amazonia, pri kateri izstopa gruvi motiv, zaigran z brazilskim instrumentom berimbau, nas Darla opominjata na letošnje podobe gorečega amazonskega pragozda, ob katerih je bila nedvomno bolj pogosta skrb za živalske vrste kot pa za več kot tristo tisoč neposredno ogroženih domorodcev. Bližnjevzhodni estetiki, ki smo je bili vajeni s prvenca Big Bug, se najbolj približata v komadu Harvest.

V drugi polovici albuma dvojec še močneje zagrabi za koncept izumiranja. Skladbe postanejo počasnejše, s svojo svinčeno atmosfero pritiskajo na vest poslušalca. Vendar se obenem zdi, da je v njih tudi manj žmohta kot v prvem delu. Z izjemo komada Hoodoo, ki z naslovom asociira na afroameriške ljudske spiritualne prakse in se ponaša z zloveščimi modularnimi okrasji ter razrezanimi sempli nekakšnega skandiranja, plošča v drugem delu igra na karto atmosfere, ki pa lahko, kot v primeru komadov Wounds of the Magdalen Islands ali Empty Plains, v svoji estetski monokromnosti postane dolgočasna. V drugem delu tako pogrešamo notranje nekoliko bolj razdelane skladbe, v katerih bi dvojec posegel po še kakšnem dodatnem aranžmajskem prijemu.  

Extinct je tako obenem budilo in žalostnika; je vzvratno ogledalo, ki kaže odsev izumirajočega desetletja, v katerem smo spoznali, da je bila to morda poslednja era, osnovana na ideji stabilnosti, ki se je oblikovala ob padcu Berlinskega zidu. Kaj nam v smislu prenaseljenosti, naravnih katastrof, političnih nestabilnosti in predvsem okoljevarstva prinaša prihajajoča doba, ne ve nihče. Je pa album Darle Smoking odličen opomnik, da se marsikaka sprememba lahko začne pri tebi – nemočnemu malemu človeku. Naj nam bo vsem malo bolj mar v prihajajočem desetletju. Čin!