White Denim, 2012

Diskografski prvenec Daughna Gibsona je intrigantna mešanica baladnega sloga z elektroniko in pristno americano. Prav prisotnost slednjih dveh je še prav posebno navdušujoča. Vse skupaj pojasni kratka biografija v Pennsylvaniji rojenega Daughna Gibsona, ki je že zakorakal v svoja trideseta in ima za seboj nekaj konkretnih življenjskih izkušenj, ki jih je prelil v besedila in zvočno celoto albuma All Hell.

Profesionalni tovornjakar je v preteklosti igral v različnih zasedbah, kjer je kot bobnar lovil ritem v precej trših glasbenih žanrih. All Hell, njegov prvi samostojni glasbeni izdelek, kjer se izkaže kot premišljeni multiinštrumentalist, nas najprej zadane z Gibsonovim globokim žametnim baritonom. Kot bi poslušali Leeja Hazelwooda, a ne v nekem patetičnem poskusu imitacije. Ne, poslušalcu je takoj jasno, da ne posluša ne Leeja Hazelowooda ne Johnnyja Casha, niti ne Jamesa Blakea, ki tudi pade na pamet npr. ob poslušanju komada Tiffany Lou, ki je bil tudi prvi singel z albuma All Hell. Daughn Gibson je nekaj svežega, nekaj novega in nekaj, kar uspešno povezuje zasanjani country s čudovito misteriozno temačnostjo.

Komadi so sestavljeni enostavno, elektronski podlagi in samplom Gibson dodaja zvoke kitare in sintesajzerja, saj kot sam pravi, elektronika daje možnost, da iz nje izvabiš vse, kar si lahko zamisliš, le če imaš pravo opremo in pravo uho za harmonijo. Gibson na nek način deluje kot tovornjakar v karirasti srajci in strganih kavbojkah, a je vtis, ki ga dobimo ob poslušanju albuma, povsem drugačen. Ni ne hipster ne pozer, pravzaprav bi težko rekli, kaj je to, kar predstavlja. Se pa njegova zgodba res sliši, kot da si jo je nekdo izmislil, saj veste, čeden in muzikaličen tovornjakar, ki izda super album, ni ravno nekaj, ob kar se spotakneš vsak dan. Si pa album All Hell lahko predstavljamo kot idealno kuliso za dolgo avtomobilsko vožnjo po širnih prostranstvih, kar sicer pomeni, da bi si ga morali večkrat zavrteti, saj je album dolg le pol ure.

All Hell otvori komad Bad Boys, ki deluje kot nekakšna tematska predstavitev celotnega albuma. V besedilih se Gibson namreč loteva precej temačnih in hkrati kontemplativnih ter retrospektivnih tem. Uvodna kitica: »I met a Lot of bad guys Along the way They made their mommas sad They'd cry all night and day«, pove vse. V nadaljevanju prisluhnemo enostavnim, a jasnim besedilom, v enem najboljših komadov Tiffany Lou, kjer se temačna zgodba povezuje z romantično in zasvojljivo glasbeno podlago. Preko mestnega A Young Girls World, ki se začne z resignirajočim stavkom: ''I'm just an old man in a young girls mind,'' pridemo do ultimativnega cestnega komada, v sodobni preobleki seveda, kjer je vse bistvo komada strnjeno v verzu: If I lose you I might Write a song about some rain on a highway. Bolj kot to, da pri vsakem komadu citiramo besedilo in se topimo nad enostavnimi, a preciznimi besedili, svetujemo, da si preprosto vzamete pol ure časa in poslušate album All Hell v celoti. Še to, ko boste zaslišali Gibsonov vokal v komadu The day you were born, vas bo prevzel tisti žametni glas, ki vas bo spomnil na dobre stare dni z Johnyjem Cashom, da vam bo postalo kar toplo pri srcu. Naj živi country z dubstepom.

Album All Hell je izšel konec marca pri založbi White Denim. Še čistno sveža novica pa je, da je Daughn Gibson »prestopil« k založbi Sub Pop, za katero naj bi prihodnje leto izdal svoj drugi album.