Sub Pop, 2013

Po letu dni od izdaje prvenca All Hell, se Daughn Gibson že predstavlja z novim materialom, ujetim na albumu Me Moan. Prvenec smo na frekvencah Radia Študent že predstavljali, na kratko gre za zanimivo spajanje countryja z elektroniko, nad katerim vesčas plava Daughnov žametni bariton. Tudi na plošči Me Moan se poslužuje na prvencu zastavljenega koncepta. Le, da je vse skupaj še malo bolj potencirano. Sama ideja spajanja dveh tako raznolikih žanrov kar sama napeljuje k vznemirljivemu pričakovanju.

Ob prvem poslušanju albuma Me Moan pa ta pričakovanja niso najbolj posrečeno izpolnjena. Začetki prvih komadov obetajo super album a se precej hitro razvijejo v dokaj mlačno nadaljevanje. Vse skupaj je nekako nametano, ni nekega presežka, ki bi bil še kako potreben v prvem delu albuma. 

Dokaj medlo se dobrih tričetrt ure trajajoč album tudi zaključi. Zmoti tudi precej bolj izumetničen vokal Daughna Gibsona, ki njegov prelepi bariton spremeni v nekako zefektirano skakanje po nizkih tonih. Zveni, kot bi se delal norca iz samega sebe ampak ne v dobrem smislu.

Najočitnejša razlika od albuma All Hell je torej nekakšna nekonsistentnost, ni nekega koncepta. Morda se je Daughn prenaglil z izidom drugega albuma, morda bi bilo bolje, če bi malo bolj razmislil, kako bi postavil album, ki bi lahko bil veliko boljši. Zdi se, da bi se dalo že z malo manj spolirano produkcijo doseči večji učinek pristnosti. Šele nekje proti koncu albuma se iz vseh zgodb, ki so v glavnem spomini in utrinki, zasliši verz: My favourite dream is loving someone new, ki nekako povzema celoten album, ki bi rad vzljubil nekaj novega in drugačnega pa nekako ne gre.

Kritika albuma je morda tako negativna zato, ker je bil prvi album All Hell tako dober in ker je čisto jasno, da je Daughn Gibson umetnik, ki je sposoben velikih dosežkov. Sicer je album čisto poslušljiv, mestoma, posebno v instrumentalnih delih, celo vznemirljiv.