Greenleaf, 2012

Dave Douglas, aktiven že več kot dve desetletji, je v zadnjih letih utrdil svoj status enega izmed najbolj zanimivih sodobnih jazzovskih trobentačev. Douglasova glasbena govorica korenini v post-bopovski tradiciji, razširjeni z mnogimi idiomi od klezmerja do popularne glasbe in odmiki v bolj eksperimentalno zvočnost. Njegov zadnji album, naslovljen Be Still, Douglasovo izrazno polje zdaj razširja še s folkovskimi melodijami, duhovnimi himnami in bluegrassom – nekakšno intimno mešanico amerikacane torej, ki je posvečena Douglasovi pred kratkim preminuli materi. Ta je Douglasu namreč predlagala šopek viž in napevov, od katerih jih je bilo nekaj izvedenih na njenem pogrebu. Dave Douglas se je v idejo še nekoliko bolj poglobil in ustvaril tenkočutni in poslušljivi album, na katerem ima tudi izguba svoje mesto v visoki pesmi življenja.

Kot je sprva videti, je Be Still album nekoliko dostopnejše glasbe, vendar obenem tudi toliko bolj premišljene. Prepoznavna melodičnost žalostink in toplih hvalnic temelji na duhovnosti in verskih predpostavkah, ki imajo v kontekstu tega albuma seveda močno izpovedno noto. Vendar gre pri njih bolj za poklon in spomin kot za iskanje dokončnega odgovora. Ta se slejkoprej skriva namreč v premišljenih in sugestivnih odmikih, ki razpirajo polje refleksije in introspekcije. Album je poseben že zato, ker gre za Douglasov prvi album z vokalom. Na njem poje Aoife O’Donovan (znana tudi iz bluegrassovske zasedbe Crooked Still), poleg nje pa Douglasov novi kvintet sestavljajo še pianist Matt Michell (pri nas smo ga videli ob Timu Berneu), basistka Linda Oh, saksofonist Jon Irabagon in bobnar Rudy Royston. Douglas sam je ob izidu povedal, da je bilo sodelovanje z vokalistko zanj nekaj povsem novega; tako tiste skladbe, ki že zaradi vokala toliko laže prehajajo med jazzom in popularno glasbo, predstavljajo nekakšen protipol mnogim samosvojim priredbam popularnih skladb, ki jih je Douglas posnel v zadnjih letih.

Skladba “Barbara Allen”, posneta brez bobnarja, je prav zato med vsemi mogoče še najbolj eterična. Glasovi trobente, saksofona in pevke z njenim prepoznavnim svilenim glasom se sprva povsem enakovredno prepletajo in zlivajo v čudovito skladnost nekakšne čiste, bele svetlobe. Douglasov izjemen aranžma z domiselnimi zvočnimi prepletanji obletava mehko melodijo, ki se za nekaj trenutkov celo osamosvoji. Toda zvoki trobente, saksofona in klavirja se z nenehnim raziskovanjem prožnosti znotraj dane harmonije pravzaprav že tudi osamosvajajo. Tako Douglas ponovno ustvari dodatno raven opomenjanja, ki tudi najbolj mehki in preprosti melodiji dodaja nepričakovano osenčene podtone. Ti z ustvarjanjem nevpadljive napetosti svoj okvir že presegajo in s tem ustvarjajo kontrapunktično vzporedno pripoved, ki osnovno melodijo reflektira in interpretira. Ko je v besedilu denimo omenjen pogreb, se spremljava ob sicer nespremenjeni vokalni melodiji kot kontrast obarva z bolj tesnobnimi odtenki.

Tudi skladbe, ki jih je podpisal Douglas, se z drugimi voljno združujejo v organsko celoto, le da gre v njih za drugačno razmerje refleksivnega in denotativnega. Introspekcija, ki je bila prej v ozadju, je tukaj razvita v svoji polnosti. Glede na kontekst celotnega albuma imajo te skladbe seveda sidrišče v dialektiki življenja in smrti, vendar pa z njo nikakor niso omejene. Denimo skladba “Middle March” je posvečena lani preminulemu bobnarju Paulu Motianu (trio Karlovčec-Drašler se mu je v živo poklonil tudi pri nas) in je po formi verjetno najbolj odprta, nekako značilna – serpentinaste meldije puščajo svoje hipne odtise, izpostavljene bobnarskim pljuskom.

Najboljše obeh svetov verjetno združi skladba “Living Streams”, ki ima v drugi tretjini subtilen pregib, ki vzvišeno in toplo vzdušje psalma nekoliko poglobi z bolj refleksivnimi zvoki. Pianist Matt Mitchell svoje tone že po prvi kitici precej svobodno razprši in tem podčrta pastirski motiv, vendar tako, da  implicira tudi izgubljenost in potrebo. “God be with You” ima podoben zasuk na koncu, ki pričakovanje ponovnega srečanja v onstranstvu postavi v kontekst posameznikovega življenja in nejasnosti njegovega smisla oziroma izteka.

Kljub površinski izglajenosti in sladkobnemu glasu Aoife O’Donovan (ob njem se mnogi upravičeno spomnijo na Alison Krauss) je album Be Still dovršen umetniški izdelek, ki ne izda lastne izrazne odprtosti. Njegovi zvočni izleti v ponarodelo himniko niso poenostavljanje, temveč priklicovanje izgubljene topline. Ob prizvokih americane se lahko spomnimo tudi na Billa Frisella, po novem pa celo še bolj na čelista Yo-Yoja Maja, vendar v neprimerno bolj intimnem vzdušju soočanja z lastno preteklostjo. Zato imajo skladbe, kot je “Barbara Allen”, izjemen umetniški naboj, čeprav so videti preproste. Dave Douglas je namreč sposoben videti onkraj njihovih sprejetih konotacij in iz njih privabiti mogoče celo iste obče vsebine, vendar preslikane na platno subjektivne izkušnje. Cerkvene in folkovske skladbe s tem dobijo izrazito individualiziran videz, kar v primeru Davea Douglasa pomeni tudi značilno melanholično sofisticiranost, ki ni nikoli sama sebi namen. Prav zaradi navidezne neposrednosti je album pač treba poslušati s še bolj naklonjenim ušesom.