Dax J: Utopian Surrealism

Recenzija izdelka
21. 1. 2022 - 19.00

Monnom Black, 2021

V današnji Tolpi bumov usmerjamo žaromet na ploščo Utopian Surrealism angleškega producenta in DJ-ja Dax J-ja, ki je izšla oktobra lani pri njegovi založbi Monnom Black. Tretja plata enega najbolj prepoznavnih imen mlajše generacije današnje tehno scene ponuja izbor komadov s presenetljivo raznolikimi vplivi in primesmi. Čeprav Dax J obvladuje množice in odre v domeni biznis techna, njegova izdaja poslušalke ne pušča ravnodušne, kot bi si lahko sprva mislili.

Kot nostalgična ali pa glede na prihajajočo festivalsko sezono dobro preračunana poteza se na albumu zvrstijo predvsem klubski ritmi hitrejšega tempa. Poleg polnosti sicer konvencionalnih klubskoelektronskih žanrov in posvečanja kakovostni produkciji, s katero se producent ponaša že vrsto let, album predstavlja tudi ambiciozno konceptualno zasnovo, prepleteno z zagnanimi ritmi. PR tekst namreč razlaga, da navdih za naslov Utopian Surrealism izvira iz avtorjevega opazovanja današnje družbe, ki ji zaradi pojavov, kot so najrazličnejše radikalizacije, polarizacije in mreže globalne manipulacije, na morda celo malce prenagljeno senzacionalistični način napoveduje prehod v novo distopično obdobje, s čimer bi se marsikateri samooklicani poznavalec bolj ali manj utemeljeno strinjal. 

Ob tej misli se porodi vprašanje, kako sploh lahko brezbesedilna, minimalistična glasba, kot je tehno, nosi take semiotske pomene. Da bi dobili odgovor, si moramo poleg zvoka glasbe ogledati tudi njegovo širšo pojavnost. Predvsem je v nebo vpijoča odsotnost glasbe in njenih poslušalcev iz okoliščin, v katerih je sploh nastala. Iz vsem znanih razlogov postopno zaprtje in izginjanje prostorov nekdanje reprodukcije alternativnih načinov življenja, kot so klubi, ne priča zgolj o neuspešnem spoprijemanju zahodne družbe s trenutnimi razmerami, temveč tudi o veliko večjih sistemskih problemih, kot so negativno vrednotenje odklonskih praks, s katerimi se v potrošniški družbi hočeš-nočeš soočamo. 

Za sceno, ki slovi po dekadenci, je poskus politiziranega pristopa k ustvarjanju pohvalen, še posebej, če je glasbeno dobro utemeljen. Tako lahko v komadu Utopian Surrealism z istim imenom kot plošča, ki za producenta precej nepričakovano že meji na eksperimentalo, prisluhnemo zvijajočim se acidnim sintom, ki se jim bliskovito priključijo perkusije, prehitro migajoče za natančno zaznavo. To je lepa anekdotična simulacija kaotičnega dneva postmodernega posameznika, ki je hipnotično ujet v kolesju sistema. Skorajda parodično samonanašalno poimenovani The Second Renaissance (Final Dystopia) ponuja pravo tehno himno, spet drugod pa prepoznamo Dax J-jevo UK jungle in DnB ozadje, na primer v East London Back Alleys (Jungle tehno Mix).

Album vsekakor upošteva sodobne darkerske razvojne trende na sceni, a kljub umeščenosti v cono udobja povprečnega poslušalca vsebuje velik razpon raznolikosti in zanimivih zvočnih izpeljav. V nasprotju z današnjo franšizno dark tehno sceno, ki se po svetu in pri nas bohoti z izredno predvidljivimi in standardiziranimi suhoparnimi estetikami, plošča ponuja zanimivejše pristope k produkciji, s čimer tako spoštuje glasbene korenine kot tudi poskuša vzpostaviti lastne narative. Čeprav Dax J ne izumlja ničesar novega, skuša s hipnotično repetitivno ritualno glasbo po svoje naslavljati pereča vprašanja, abstrahirana v zvoke, in tako doseči svojevrstno katarzo, česar pa bomo na žalost na domačih tleh deležni šele ob vrnitvi masovnih srečanj v kleteh, bunkerjih in drugih marginalnih prostorih. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.