Tsunami Addiction, 2014

Za psevdonimom dDash se pravzaprav skriva zelo zanimiva osebnost. Gre za francoskega interdisciplinarnega umetnika Jean-Baptista Hanaka, člana zasedbe Cobra, sicer pa znanega predvsem kot polovica vplivne idiosinkratične bratske naveze dDamage, ki že od leta 2000 producira nadvse atipično glasbo, ki se vije nekje na pol poti med hip hopom, breakcorom in elektroniko, s presenetljivim pridihom punka ter industrial tehna. Če je zanju značilna barvita paleta sodelovanj vse od francoskih in ameriških raperjev pa do Farisa Badwana, člana The Horrors, se je nasprotno Jean-Baptiste tokrat vsega lotil sam – dobesedno, saj je album Hyperactive Jerk zasnoval kot umetniški projekt, pri katerem je poskrbel za vse inštrumentalije, vokale, post-produkcijo in grafično podobo. In ne samo da je pristop k ustvarjanju drugačen, temveč se tudi celovit glasbeni izraz predvsem zavoljo poudarjene hrupnosti občutno razlikuje od primarnega benda.

Hanak je že leta 2003 pod imenom Boulder dDash izdal prvi samostojni izdelek z naslovom Alien Folk Trash, ki je resnično meandriral nekje med vesoljskimi zvoki eksperimentalne elektronike in abstraktnega folk rocka. Po 11-letnem premoru je samostalnik boulder, ki označuje večjo skalo, iz imena odpadel, z njim pa tudi teža eksperimentalnega pristopa, saj se z albumom Hyperactive Jerk dDash odpravlja v bolj dostopen in lažje prebavljiv svet garažnega indie rocka, grunga in postpunka; pa vendar moramo priznati, da v svojem početju ostaja zelo oseben in posledično tudi čudaško samosvoj. Estetski premik k popovski distorziranosti pa ni presenetljiv, saj ga je Hanak nakazal že z oktobrskim EP-jem Ease Up Jerk, na katerem se je znašlo osem pesmi; le tri izmed njih si na koncu niso priborile mesta tudi na 12 komadov dolgem dolgometražcu. 

Z albumom Hyperactive Jerk se je Hanak lotil nekakšne revizije rocka poznih osemdesetih in devetdesetih let, z grungeom kot morebitno rdečo nitjo, od katere pa se tekom albuma avtor prebrisano bliža in oddaljuje bodisi z bolj sentimentalnimi bodisi hardkorovskimi eskapadami. Če so skladbe Whiskey Head, Monkey Monster in Neeeeed predstavnice tiste bolj agresivne, udarne in temeljito distorzirane estetike punka, pa nas Hanak večkrat odpelje v sladek, skoraj osladen svet indie rocka, spet drugič v bolj melodične odvode punk rocka. Z d.i.y. pristopom k produkciji je dDash generiral posebno lo-fi atmosfero, ki prežema tudi manj nojzerske skladbe in daje izdelku poseben pečat. 

Tako kot glasba se tudi vokalni prijemi razlikujejo od komada do komada. Včasih se Hanak v svojem nervoznem kričanju precej napreza; na momente, denimo pri uvodni Animal Machine, se petja loteva nekje v svojem srednjem registru, na splošno pa je pri večini pesmi aktiviran njegov distinktivni, sicer pa ne konsistentno prijetni falseto, ki nas počasi ziba v čustveno nabitih Prostitute in Shinny Day. Vrhunec njegove nežnejše plati nedvomno predstavlja zaključna Settle Down, pri kateri nam »sprocesiran« vokal in zelo senzualno vzdušje ustvarita vtis, da pravzaprav poslušamo njegovega sonarodnjaka Sebastiena Tellierja.

Kljub temu da je Hanak tokrat eksperimentiranju namenil manj prostora, pa se že ob prvem poslušanju porodi občutek, da je bil nastanek njegovega zvočnega univerzuma precej impulziven, najsi bo zavoljo naključnega »semplanja«, uporabe ritem mašine ali čudnih vokalnih linij, denimo pri sanjavem štiklcu Big Black Shots. Bo že res, da je Hanaku s projektom dDash uspelo ustekleničiti mističen lo-fi duh in tako ustvariti razmeroma nekonformirano indie rockovsko poslušalsko izkušnjo; a v primerjavi z njegovim primarnim projektom dDamage ostaja ta nekoliko medla, saj ne zastavljala nikakršnih novih smernic. Bolj ali manj gre pri albumu Hyperactive Jerk le za še eno ribo v morju sodobnega neodvisnega rocka, ki vplive črpa tako iz zapuščine zgodnjih The Pixies in Dinosaur Jr. kot tudi Becka in Nirvane, z založbama Sub Pop in Amphetamine Reptile kot templjema glasbenih muz.

http://tsunami-addiction.bandcamp.com/album/hyperactive-jerk