Innovative Leisure, 2015

Nocojšnja Tolpa na valove Radia Študent premierno prinaša zvoke losangeleškega dvojca DE LUX, še enega v nepreštevni vrsti »revival« zasedb drugega desetletja 21. stoletja, ki se s koketiranjem s preživetimi glasbenimi vzorci sedemdesetih in osemdesetih let, njihovo rekontekstualizacijo oziroma včasih zgolj reprodukcijo preizkuša v pisanju za nekatere že zaprtih poglavij polpretekle glasbene zgodovine. Če so pri večini mlajših zasedb v zadnjih letih prevladovali klišeji psihedeličnih godb poznih šestdesetih in sedemdesetih let, pa se De Lux napajata predvsem iz bazena ameriških in britanskih post-punk zasedb. Toda v primerjavi s stanovskimi kolegi tipa Viet Cong ali Total Control, bolj navdahnjenimi nad eksperimentalnimi aspekti novega vala, De Lux v svoje muzike vpletata predvsem njegove plesne elemente, kar naj bi šteli za tako imenovani dance punk. Na lanskoletnem prvencu Voyage sta fanta predstavila fino bero preprostih diskoidno punkovsko funkovskih štiklov, ki poslušalca spomnijo na pesmi zasedb The Psychedelic Furs, Duran Duran, Television ali Talking Heads, ter mestoma sodobnike tipa LCD Soundsystem oziroma Hot Chip. V svoji esenci ti debitantski štikli ne zgolj spomnijo, pač pa resnično delujejo kot naivna preslikava že izrabljenih vzorcev. Jasno je, da gre za prvenec, na katerem lahko prisluhnemo komaj kakšnemu navdahnjenemu, avtentičnemu momentu.

Prav zato v oči bije vprašanje, kako gre De Lux in podobne zasedbe postaviti v nek referenčni okvir sodobnih post punkovskih godb v relaciji s pestro glasbeno zapuščino. Četudi se v svojih PR zapisih neskromno opisujejo kot nekakšni preporodovci, ki že poznane muzike spajajo s sodobnimi zvočnimi trendi, pa se ta »sodobnost« večinoma kaže predvsem v preprostejših studijskih procesih in večji fleksibilnosti razpoložljivih inštrumentov ter drugih studijskih pripomočkov. Nasprotno se estetski vidik teh »novih« muzik le poredkoma resnično izkaže za modernega in inovativnega. Z drugim albumom Generation sta priložnost za dokaz obstoja neke lastne glasbene vizije dobila tudi multiinštrumentalista Sean Guerin in Isaac Franco, ali jima je to uspelo, pa je spet drugo vprašanje.

Zanimivo se zdi dejstvo, da fanta tudi z drugim albumom jahata val, na katerem se jima je z nedavno izdajo Currents pridružil tudi Kevin Parker, srce zasedbe Tame Impala. Čeprav zasedbi v svojem zvoku nista neposredno povezani, pa se zdita ekstenzivno nanašanje na zvočne učinke sintetizatorjev in plesna naravnanost njihovih »preporodovskih« štiklov del nekega širšega dogajanja v polju sodobnih popularnih muzik. V primerjavi s Parkerjem pa se De Lux, bojda pod vplivom newyorških obskurnežev ESG (Emerald, Sapphire and Gold) in bolj znanih krautrockerjev Can, ne podrejata imperativu perfekcionizma. V enem izmed intervjujev sta fanta povedala, da snemanja posamičnih pesmi ne ponavljata prav pogosto. Veliko raje se poslužujeta različnih, v jamih nastalih posnetkov, ki po njunem mnenju premorejo več avtentičnosti. To jim seveda lahko štejemo v prid, po drugi strani pa njuna metoda prinaša tudi nekoliko šepave končne izdelke, predvsem z vidika Guerinovih vokalnih zmožnosti. Kljub nanašanju na tehnike Davida Bryna, frontmana pionirskih Talking Heads, pa njegov večinoma v falsetu podajan glas še ni dovolj izoblikovan, da bi lahko z njim asociirali zvok zasedbe, kvečjemu nas opomni, da velika večina sodobnih indie zasedb pravzaprav ne premore kvalitetnega vokalista.     

Toda pri De Lux gre pravzaprav za sproščeno instrumentalno plesno muziko, ki hoče v svoji novovalovski diskoidnosti zgolj biti kul. Kljub epskemu naslovu Generation se Guerin in Franco v primerjavi z domačimi Ludovik Material, ki so pred kratkim povili svoj drugi dolgometražec Model Generation, stvari lotevata s povsem drugačnimi, kalifornijsko rožnatimi očali. Čeprav lahko v živahnih Francovih stihih naletimo na dobršno mero kritičnosti, pa gre bolj za neko lahkotno, skorajda najstniško in posledično hudomušno refleksijo na račun svojih sovrstnikov. Vključujoč teme videoiger, Facebooka in drugih elementov današnjega vsakdana, v uverturi LA Treshold pa z verzom »girls in the world staying wealthy by taking selfies« podobno kot Ludovik Material tudi fenomen selfija, se Franco pod vplivom ameriške performerke Karen Finley bolj ali manj uspešno preizkuša v vlogi urbanega kronista svoje anksiozne generacije.

In čeprav fanta s svojim drugim albumom še nista oblikovala resnično avtentičnega zvoka, pa si v prihodnosti nedvomno zaslužita vsak kanček naše pozornosti. Če ne drugega lahko Generation rabimo kot poletni, avtocestam prijazen »feel good« album, ki bo dobro seznanjene poslušalce resda težko prepričal z glasbeno zgodovino, bo pa, upajmo, vsaj novejšim generacijam služil kot odskočna deska v svet raznorodnih post punkovskih godb.

>

>> prisluhni

>