PIAS, 2012

Dead can dance je v svetu glasbe tako znan bend, da se z njim srečujem praktično že skoraj pol svojega življenja. Doma sem imel različne albume, jih slišal v tem in onem filmu, nikoli pa mi niso zares potegnili. Šele ko sem enkrat na polno zagrizel v svet teme, obupa in nesmisla ter se kasneje seveda uspešno izkobacal ven, je glasba Lise Gerrard in Brendana Perrya dobila smisel. Dead can dance je namreč glasba, ki opeva svet bipolarnih ekstremov. Govori o tisti nesreči, ki se lahko porodi le iz največje sreče, o tisti temi, ki obstaja le kot nasprotje zaslepljujoče svetlobe, tisti ljubezni, ki se ji reče neskončnost, in tisti osamljenosti, ki izgleda kot pixel sredi vakuuma vesolja. Glasba Dead can dance je zatorej tesnobna glasba, saj kanalizira nekakšen čustveni “chiaroscuro”, kjer se vse svetlo rojeva le iz teme in zatorej vedno nosi priokus temačnega. Nova plošča Anastasis pa ni v tem nikakršna izjema.

Lisa Gerrard in Brendan Perry tako ostajata v svojem temačnem svetu, ki se glede na ploščo Anastasis zdi kot neko psihološko loopanje v temi, iz katerega ne moreta. Album na primer v prevodu nosi naslov vstajenje, naslovnico pa krasi polje mrtvih sončnic. Če temu dodamo še vrstico “sunflowers in our hair” iz komada “We are the children of the sun”, začne zadeva dobivati cinične razsežnosti. Cinizem je sicer nekaj, čemur je Lisa v preteklosti eksplicitno nasprotovala, sedaj pa se zdi, da nekako prežema novo ploščo. Na eni strani imamo na albumu kar nekaj epskih vložkov, ki sami na sebi zvenijo precej pozitivno, v kombinaciji z besedili pa izpadejo kot nek ciničen posmeh upanju in veri. Naslednja stvar, ki hodi s cinizmom z roko v roki, pa je tudi glasbena otopelost, ki je na plošči Anastasis zelo izrazita. Dead can dance poslušalca namreč spretno povabita v svoj prelepi temačni svet, tam pa umanjka tistih čustvenih strelovodov, ki so bili nepogrešljivi pri prejšnjih ploščah. Glasbeni elementi delujejo kot nogometna ekipa, ki je sicer odlično uigrana, jo je užitek opazovati pri igri, ne zna pa zabiti gola. Anastasis se namreč ustavi na tisti točki, kjer se začne vsa presežna vrednost dueta Dead can dance – in to je pri kanaliziranju nekih nedoumljivih transcendentalnih melodij, dostopnih le v neracionalnih momentih popolne zamaknjenosti. Če je glasba Dead can dance v preteklosti imela to moč, da je ateiste spreminjala v pogane, je danes le še obrt. Obrt, ki se je sicer razvila do te mere, da še vedno dobro funkcionira, ne more pa več iz poslušalca izvabljati nezemeljskih občutkov. Vsi trenutki, ki na novi plošči najbolj dogajajo, so očitna reciklaža starih komadov oziroma starih idej, na točki, kjer pa so stari komadi šaltali v višjo prestavo, dve ali celo tri, pa se nove kompozicije umaknejo v varno zavetje obrti, da ne rečem otopelosti in cinizma. To pa pri tako preprosti glasbi, kot jo delata Lisa in Brendan, pomeni rokovanje s klišeji melodičnega razvoja. Glede na aranžma in inštrumentalni nabor pa nas to privede do glasbe, ki je na trenutke ne moremo več ločiti od filmske.

Sodeč po plošči Anastasis bi si upal trditi, da sta se Lisa in Brendan znašla na križišču, kjer se srečata otopelost in osebni napredek, saj se v svetu žalosti ne da sijati v nedogled. Na žalost sta ubrala prvo pot, s tem pa izgubila stik z muzami, ki so jima v preteklosti stale ob strani. Anastasis je v primerjavi z ostalimi letošnjimi izdajami še vedno zelo dober album, v primerjavi z vrhunci Dead can dance pa gre le za spodoben obrtniški izdelek.