Ipecac/Three One G, 2017

Ne dolgo po tem, ko smo v Gromki uspeli videti Philm z Lombardom za bobni, je bend tudi propadel oziroma izgubil omenjenega člana. Kmalu so se nato razširile novice o novem Lombardovem projektu, ki naj bi prisegal na punk in hardcore korenine kalifornijskega in širšega ameriškega zahodnoobalnega podtalja. Smo v letu 2015, ko se končno pokažejo in predstavijo Dead Cross. Lombardo za bobni, Mike Crain iz Retox na kitari, Justin Pearson iz Head Wound City, Retox in Locust z basom ter Gabe Serbian na vokalu. Slednjega smo bili vajeni predvsem v vlogi priložnostnega bobnarja pri grinderjih Cattle Decapitation, noisecorovcih Locust in nenazadnje eksperimentalcih Zu. Njegov presenetljiv hreščeč in neposreden vokal zasledimo samo na komadu We'll Sleep When They're Dead, ki je bil izdan samostojno še pred napovedanim albumom. Dead Cross so dali jasno vedeti, da ciljajo na agresivno in neprizanesljivo godbo trdih hardcorovskih obrobij.

Ko so Dead Cross lani končno posneli svoj debitantski album, so se s Serbianom razšli. Ostal je torej posnet in neizdan album ter bend brez vokalista. Njegovo mesto je zasedel eden in edini Mike Patton, Lombardov kolega iz Fantômas, ki se v zadnjih letih ne otepa nobenega sodelovanja z raznoraznimi zasedbami. Ko so bila Serbianova besedila in posnet vokal zavržena in Pattonova odprta vloga vse prej kot običajnega hardcore pevca od članov benda požegnana, nam je bilo neučakanim postreženo z istoimenskim debijem, ki je izšel pri Pattonovi založbi Ipecac in Pearsonovi Three One G.

Udaren in nikakor dvoumen album nam Dead Cross podajo z desetimi intenzivnimi komadi in neprilagojenimi izpadi vseh štirih članov. Tisti, ki so tu le in samo zaradi direktne in navidezne brutalnosti, bodo razočarani; prav tako kot tisti, ki si album Dead Cross predstavljali kot povratek Lombardovih hitrejših metalskih bendov. Že glede na člane zasedbe bi moralo biti vsakomur jasno, da to nikakor ne bo varen in na trdnih tleh zgrajen album, sploh če pri ustvarjanju sodeluje tudi Patton. Uvodna Seizure and Desist že takoj udari s Pattonovim harmoniziranim vokalom, ki se nato preveša v vedno bolj drzna bevskanja in hreščanja. Široka, a še vedno dovolj zamazana produkcija Rossa Robinsona odpira vrata zelo različnim odklonom težko distorzirane glasbe. Jasno in drzno pa so zastavljeni tudi že sami komadi. Tu so deli, v katerih je fizična sposobnost igranja instrumentov v sožitju z dinamiko, melodiko in raztrgano moralo. In ja, spet je vsem v veselje slišati Lombarda za veliko baterijo z vsemi njegovimi prepoznavnimi vratolomi, ki se vrstijo eden za drugim. Recimo v komadu Idiopathic, s katerim album še najmočneje zavije v smer crossover thrasha tipa D.R.I. na steroidih, medtem ko v Obedience School prevladujejo bolj kompaktni prijemi intenzivnega thrash metala z obveznimi presenečenji. Pearsonov bas variira skoraj toliko kot Pattonov vokal – od robotskih, fabriških pokvečenj v Divine Filth do poenostavljenih zamazanih linij v klasiki gotičnega rocka Bela Lugosi's Dead.

Glede na ostale Pattonove projekte in bende, s katerimi je prednost namenil sami glasbi, je Dead Cross tudi besedilno provokativen in direkten, grotesken in političen, z dobro mero neprijetnosti in ostudnosti. Njegova rezka spakovanja se prek italijanskih parol pojavljajo v Divine Filth, medtem ko vlogo pizdakoviča v komadu The Future has been Cancelled shizofreno variira od nenadnih krikov do visokih ječanj. Prav tako se Crain poslužuje kitarskih prijemov, ki ne glede na ostale doprinose odpeljejo komad v svojo smer. Naj si bo to nojzersko odstopanje in raztrganost, thrasherska kompaktnost ali post punkovsko ubiranje, vse prek že tako nepredvidljive podlage.

Dead Cross za prihodnost razen koncertiranja nimajo zastavljenih ciljev. Če lahko pričakujemo še kak album, tudi ni znano. Po takšni kratki in sladki plati pa bi si želeli vsaj še ogled živega koncerta. Toda tako kot je plata shizofrena, taki so tudi njihovi odgovori – The Future has been Cancelled!