DEAFHEAVEN: INFINITE GRANITE

Recenzija izdelka
31. 8. 2021 - 19.00

Sargent House, 2021

Leta 2013 je ameriški blackgaze bend Deafheaven izdal svoj drugi studijski album, naslovljen SunbatherDolgometražec, zapakiran v prelivajoče se odtenke rožnate barve, je za vedno spremenil tokove podtalja ekstremnega metala. Z njim se je zasedba postavila ob bok pionirjem žanra, Francozom Alcestpožela navdušenja kritikov in marsikaterega ljubitelja nežnejše alternative pripravila do tega, da si je zavrtel tudi kakšno blackmetalsko plato. Po drugi strani so mnoge strastne oboževalce črnih jopičev z našitki, corpsepaintov in satana razbesneli s svojim neklasičnim pristopom, ki je nasprotoval vsem strogim zapovedim te specifične branže metala. Deafheaven so se z izdajo Sunbather v zgodovino podtalja tako zapisali kot ena najbolj kontroverznih zasedb - čeprav to nikoli ni bil njihov prvotni namen.

Osem let kasneje zasedba ponovno preseneča in razburja, čeprav morda na občutno manjši ravni. Konec tega meseca so namreč pri založbi Sargent House izdali svoj peti studijski album - Infinite Graniteki predstavlja odklon od metalskih elementov in se osredotoča predvsem na nežnejše plati njihovega zvoka. Težko bi rekli, da se je ta sprememba zgodila nenadno, saj so milejše melodije razpršene po njihovi celotni diskografiji, še posebej očitne pa so na predhodni plošči, Ordinary Corrupt Human Love iz leta 2018.

Infinite Granite iz svoje zvočne zasnove izvzame vse, kar je črnega, in se pomakne k shoegazeuTudi prej kričeči vokali Georgea Clarka se zdaj transformirajo v nežno melanholično prepevanje. Neposredno primerjavo albuma s kakimi večjimi imeni shoegazea, kot sta My Bloody Valentine, preprečujejo izredno izpiljena produkcija ter še vedno očitne metalske korenine. Tako se plata lahko zvočno bolj približa zasedbam, kot je Nothingprav tako pa DeftonesOdeti v temne odtenke modre melanholije nas ameriški fantje peljejo čez čudovite ritme in melodije kitar, namazanih z efekti, in poslušalec se na trenutke hitro izgubi v njih. Naj bo to neizmerno speven refren na prvem komadu Shellstar ali ekspresivno boleči akordi na koncu komada The Gnashing, tehnična izpiljenost in zvočna izvedba naredita močan vtis tudi na ravnodušna ušesa. 

A na neki točki se bendova izurjena uigranost izgubi znotraj same sebe in služi le svojemu obstojuZato svoji lepoti navkljub album mestoma postane precej suhoparen. Težko je reči, da ne vsebuje emocij, vendar se te občasno skrijejo za mehansko dovršenimi bobni ali tihimi prehodi, ki nekako breztežno visijo v zraku, poslušalec pa se ne more na nič opreti. Na plošči se še vedno pojavijo intenzivni odseki, v katerih se Clarke poslužuje tudi tistih renčečih vokalov, zaradi katerih je bend postal prepoznan. Takšna sta recimo konca komadov Villain in MombasaA zven albuma je pretežno tak, kakor da bi iz celotne pretekle diskografije zbrali zgolj najtišje in najdostopnejše odseke pesmi, najbolj subtilne interlude in outrote. Marsikateri predani oboževalec pa Deafheaven ne posluša zaradi njihovega shoegazeanja, temveč ker znajo to vplesti v večje, intenzivnejše kompozicije.

Predvsem v metalskem žanru zelo strogo razmejene publike od zasedb pričakujejo točno določen zvok, s katerim so se te uveljavile na začetku kariere. Zato se velikokrat zgodi, da se ansambli odločijo preigravati vedno isto in ne eksperimentirajo, pri čemer žrtvujejo integriteto, saj se skušajo prikupiti fenom. Zaradi žanrskih konvencij je dokaj negativno sprejet prehod iz intenzivnejšega v delikatno, iz kričanja v petje. Presenetljivo je, da je to do neke mere prizadelo tudi Deafheaven, saj so svojo blažjo plat vedno kazali, po dobrem desetletju ustvarjanja pa je naravno, da se v dobrih zasedbah zgodi preobrat. Težko se je namreč oklepati intenzitete jeze, na kateri tvoja glasba temelji že od samega začetka. Zato Infinite Granite ni slab poskus umika od spon silovitega besa in bolečine. Težava nastane pri visokih pričakovanjih, ki so se izoblikovala, potem ko je zasedba že s prvimi nekaj izdajami pokazala, česa je zmožna. In če bi zadnji album prišel izpod rok nekega drugega benda, bi bil tudi odziv publike bistveno drugačen. Vendar ni. To so Deafheaven, ki se že od svojega spočetja ne ozirajo na mnenja drugih ter preprosto furajo svojo špuro. S svojim pristopom dajo nedvoumno vedeti, da tisti, ki se z njihovim zvenom ne poklopijo, lahko mirne volje odidejo. Nasprotno pa bodo tisti, ki se ne zmenijo za kakršnekoli drastične spremembe zvoka in ustvarjalcem pustijo umetniško svobodo; ki bodo dečke iz San Francisca preprosto pustili, da delajo stvari po svoje - no, tisti bodo lahko v njihovi glasbi vedno našli to, kar je skupino že s prvim demom naredilo posebno.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.