Rough Trade, 2014

Tokratna recenzija posega po novem izročku že dodobra prepoznanega ex-Hype Williams protagonista Deana Blunta, londonskega, pardon – Hackney [hekni] parazita, pijavke, ki se hrani na mitu sebe, mitu mesta, na svojem lastnem mitu in na meta mitu, mitu nojza in mitu „quality“ popa, uff ... „art popa“.

Naj ne bo pomote. V tukaj pišoči glavi, v njenem svetu Dean Blunt stoji kot aktualni dežurni nojzer, subverziven tip, subverziven na načine, ki niso zlahka dostopni, subverziven na načine, ki so morda popolnoma spregledani. Svoje svetove gradimo na lastnih pričakovanjih, pravzaprav na zavesti lastnih pričakovanj.

In ko je Dean Blunt na letošnjem Stiroporu KUDa zakadil do „vidnosti en meter“ in po krajšem uvodnem „beatu“ v prostor prepustil deset minut zelo glasnega zavijanja žuboreče vode ... ko je izza zagrnjene zavese tako očitno, tako vidno, kao skrit, kukal v občinstvo, takrat se je podoba „nojzerja v glavi“ dvakrat potrdila, glava je imela prav, tam zadaj se brez dvoma skriva zavest človeka, ki dela vse po svoje, vse zase, in ko to počne v javnem soodnosu, svoje brez vmešavanja in sploh ne namensko prepušča našemu, mojemu, v komentar, refleksijo, pravzaprav v naš/moj lastni „artwork“.

To je transfer, prenos zavesti ustvarjanja in je skoraj popolna zrcalna slika avtorske apropriacije za ploščo Black Metal semplanih materialov, na katerih Blunt gradi svoj zdaj že zelo prepoznavni nadnapis, svoj pravzaprav le na pol originalen „songwriting“. Ta tukaj preko introspektivnega posredovanja zunanjega, pop-kulturnega materiala doseže izredne nivoje intime, ki pa so dejansko antisongwriterski, antisporočilni nivoji intime. Avtor se tukaj do poslušalčevih nežnosti dokoplje preko sprevrženega odnosa z nečim, kar mu je tuje in ga kot tuje zadeva ravno toliko, da to izrazi sam zase, s svojo lastno intimno poetiko. Poslušalcu in recenzentu Blunt ne pušča sledi drobtinic, prek katerih bi se zmogli dokopati do strukturnih mest posredovanja, da bi razumeli sporočilo, resnico za vsem tem.

Pravzaprav je Blunt enakomerno bolj kriptičen z vsakim dodatnim korakom učinkovitosti svojega materiala. Ko spremljamo besedila in drobce spremnih besed na plošči ter naknadno tudi recenzije ali refleksije, je tako, kot bi nam Blunt narekoval vsebine svojega sporočila, ki ga dejansko ni. Če je Black Metal plošča kritike črne Amerike in prazne zapolnjenosti njene vsebine, potem je Black Metal tudi plošča lastne moči, ki predmet te kritike šele ustvarja in ga ne poskuša definirati. Dejansko je tu le Bluntov obskurni monolog, ki sempla britanski indie pop-rock, trga kontekste črne popularne kulture, uporablja koščke in jih pakira v lastne sprevržene narative, poslušalcu pa jih prepušča kot zunanji objekt, kot svojo lastnino, na ogled, a z varne razdalje ...

Zdaj moramo Black Metal uzreti kot tak produkt, kot smo utemeljevali že kdaj v preteklosti – kot skoraj galerijski konzum. Ampak spet, ravno toliko, kot je plošča produkt za glasbeno užitkarjenje in se je kot taka pri širši publiki tudi že prijela, prav toliko je tudi produkt avtorjevega zavestno ustvarjenega sveta s samim seboj, njegove lastne realnosti, ki v odnos z odjemalcem vstopa konfliktno, ga nedotakljivo žre od znotraj, a brez posledic, kot bi se to zgodilo le v njegovih mislih, kot bi vse to ustvarila njegova glava, njegova jezna, razočarana, zelo končna domišljija. Zato je Dean Blunt nojzer in zato je Black Metal nojz, toliko bolj zaradi obeh navedenih poti učinka. Ker je ta svet odporen na nojz, ker je za nojz potrebno skreirati alternativno realnost. Kot jo izgradi žanr black metala v naslovu plošče. Če se potrudimo, pa tudi kot country ali punk v naslovih komadov.