Dean Blunt & Inga Copeland: Black Is Beautiful

Hyperdub, 2012

Nekje pred tremi leti se je na glasbeno sceno prisvaljkalo ime Hype Williams. In to seveda ni bilo prvič, saj se z dotičnim imenom kiti tudi znan režiser video spotov hip hop, r'n'b in tudi konkretno komercialnih glasbenikov. V našem, v teh vrsticah obravnavanem primeru pa gre za tako rekoč dvospolni dvojec, ki je pod tem imenom do sedaj izdal vsega tri dolgometražce. Pred dvema letoma prvi album, ki je bil paradoksalno naslovljen 'Untitled', temu pa sta sledila še 'Find Out What Happens When People Stop Being Polite, And Start Gettin Reel' v letu 2010 in nato še 'One Love' v lanskem letu. Slednji je izšel pri založbi Hippos In Tanks, kjer najdemo tudi izdaje hiperproduktivnega Jamesa Ferrara in dvojca Games, v zadnjem času bolj znanega pod  Ford & Lopatin.

In če bi mislili, da sta tudi Hype Williams z novim albumom, ki je izšel pri znani londonski založbi Hyperdub, pod katerega sta se podpisala kot Dean Blunt in Inga Copeland, razkrila svoji pravi imeni, bi brcnili v temo, saj sta imeni namreč izmišljeni. Nasploh gre za skrajno zagonetni dvojec, ki je sam spletel kar konkretni mit okoli sebe, pogosto temelječ na neresničnih zgodbah oziroma najverjetneje še bolj na zgodbah, katerih resničnost oziroma neresničnost ne bo javnosti nikoli dokončno razodeta. Vendar pa lahko ta njun pristop k ustvarjanju »hajpa« okoli samega sebe na ta način razumemo kot roganje tistim v javnosti prisotnim akterjem, ki se naprezajo, predstaviti same sebe na način, da bi bile široke ljudske množice prepričane o njihovi edinstvenosti in lahko le sanjarile o tem, kako zelo fino mora biti na njihovem položaju.  

Pa tudi naslov aktualnega albuma 'Black Is Beautiful', kjer gre seveda za slogan gibanja za pravice črncev, in njegova naslovnica, ki temelji na logotipu magazina Ebony, namenjenega afroameričanski populaciji, konkretno drezata v položaj raznih samooklicanih glasnogovornikov zatiranih skupin, ki jih je dandanes skorajda več kot teh skupin samih. Vrh tega pa je le moška polovica dvojca afriškega porekla ... In ta njuna intrigantnost je dejansko v sozvočju z njuno glasbo, ki bi ji  naredili še najmanj krivice, če bi jo označili za približek eksperimentalnega duba. Gre za konkreten lo-fi [lou faj], na samplih temelječ pristop z mnogimi, vendar subtilnimi presežki. Najbrž tale nova plošča res predstavlja njuno najbolj koherentno delo doslej, vendar je še vedno slišati izmuzljivo. Tudi ni eklektično, prej shizoidno. Kakor čudne sanje, za katere zjutraj ne veš, ali so bile prijetne ali moreče. Zgolj čudne. Na albumu se zvrsti petnajst komadov, od katerih so nekateri manj kot polminutni, najdaljši pa je skoraj desetminuten. Naslov ima zgolj prvi, free jazzerski 'Venice Dreamway', ostali so le oštevilčeni.

Posebej velja omeniti komad številka '2', ki je priredba srceparajočega komadiča 'Baby' s konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pod katerega sta se podpisala brata Donnie in Joe Emerson ter ga je začuda v letošnjem letu priredil tudi Ariel Pink. Romantični vzgibi pa so brezsramno razodeti tudi v intimni, toplo zadubirani viži, ki se skriva pod številko '9'. Skozi album nas na več komadih vodi Ingin vokal, ki je mestoma zasanjano mističen, nekoliko odsoten, spet drugje samozavesten in igriv, v komadu '5' pa povsem v japonski pop oziroma J-pop [džej pop] maniri. 'Black Is Beautiful' se celokupno razodeva kot zvočna vizija paralelnosti oziroma kar zvočna fatamorgana zavožene urbane realnosti. Morda pa zadeva sploh ni tako kompleksna ali intrigantna. Morda se skriva pravi odgovor na tole zagonetko, imenovano Dean Blunt in Inga Copeland, v verzih vrlega slovenskega poeta Slavka Ivančiča: »Trava, kriva je le trava, da nisva več ta prava …«