Death Spa: Ewwwphoria
samozaložba, 2025
Seattlov venček agresivnega queer noise gibanja je letos med svoje pedigrejske bende, kot so Deaf Club, Hirs Collective in Nurses, dodal Death Spa, ki so marca v samozaložbi izdali svoj prvi album Ewwwphoria. Pank scena naj bi sicer veljala za najbolj vključujočo, a se manko razumevanja in sprejemanja večkrat pokaže že pri plehkih plasteh, denimo oblačilih. Pankerski pacifiški severozahod prednjači po inkluzivnosti nebinarnih oseb in ustvarja prostor za vse večjo skupnost ljubiteljev hrupne glasbe na, pod in pred odrom.
Začetki zasedbe Death Spa segajo v leto 2017, ko je Mia-Rose Malone sklenila pot z bendom Pink Muscles in začela s kitaro komponirati skladbe. Pridružila sta se ji basist Levi Fuller in bobnar Jonathan Rodriguez, na albumu pa sta se kot gosta pridružila tudi saksofonist Skerik in čelistka Lori Goldston. Malone velja za idejno vodjo projekta, ki v preteklih letih ni ustvarjala zgolj glasbe, temveč tudi novo lastno identiteto – pri štiriinštiridesetih letih se je razkrila kot ženska. Osebne in kolektivne transfobne stiske predeluje v besedilih, ker se ji je življenje zaradi sovraštva in omejenosti drugih zdelo kot grozljivka – pa ne tista B-kategorije, po kateri je bend dobil ime.
Album Ewwwphoria sestavlja deset komadov, ki jih, podobno kot omenjeno queer noise gibanje, z lahkoto označimo z žanrskimi ključniki hardkora, death metala, horror sinta in prog psihedelije. Kitara se večinoma premika po višjih disonantnih tonih in z ravno prav navito distorzijo zveni, kot da je na heliju. Rifi so kratki, a nasilno privlačni, jezni ritmi bobnov narekujejo tempo tesnobe, ki se sprošča ob iskrenih besedilih in subtilnih humornih besednih igrah. Naslov albuma je evforija, a ker nastavlja svetu ogledalo, postane ewww-forija. Kompozicija albuma poslušalko drži na vrhuncu razpištoljenega kaosa in katarze, skozi celoten album niti za kanček ne popusti. Pank že dolgo ni zvenel tako nadrkano, brutalno, a hkrati spevno.
Death Spa bruhajo iz sebe vse, kar premorejo, od prvega do zadnjega tona. Bend vseskozi trdno vzdržuje most med srce parajočim realizmom in absurdnostjo. Skladba Make it Hurt, ki odpre album, poslušalko dobesedno takoj vrže v srčiko nojzerskega tornada, besedilo ne zaostaja in zbode neposredno v rak rano LGBTQ+ problematike v ZDA: »naša genocidna vlada hoče trans ljudi mrtve«. Eden bolj izstopajočih komadov, Cracked Eggs, govori o hormonskem peklu iz leta 2017, ki ga je prebrodila Malone, preden so ji leta 2022 diagnosticirali spolno disforijo, stisko zaradi neujemanja doživete spolne identitete s tisto, ki ji je bila predpisana ob rojstvu. Tudi skladba Body Horror govori o grotesknem čudežu tranzicije in o peklu, ki ga oseba prestaja predvsem zaradi napačnih diagnoz in opredelitve spola.
Močni verzi, kot je denimo »moje telo je bilo lačno estrogena, dušilo se je s testosteronom«, opolnomočijo stiske, ki jih vsakodnevno doživljajo trans ali nebinarne osebe. Komad Seven Faces govori o nasilju nad ženskami, o strahu in nezaupanju do moških, statistika femicidov namreč sporoča, da so trans ženske, ki nimajo bele polti, najpogostejše žrtve. V zadnjem komadu Escape from Kirkland, Malone spregovori o svoji osebni izkušnji z nasilno partnerico, ki jo je neprestano krivila, ustrahovala in izkrivljala njeno resničnost, ter o čustvih, ki so še vedno prisotna in prinašajo dobro mero sramu. Inštrumentalni jazz pank komad Blue Skies and Golden Sunshine All Along the Way, ki ga lahko slišite v ozadju oddaje, je posvečen Davidu Lynchu, ki je med pandemijo na svojem YouTube kanalu delil simpatično čudne vremenske prognoze.
Mia-Rose Malone je potrebovala medij za izraz svoje osebne in kolektivne stiske in izbrala je glasbo. Anksiozne kitare in človekove najgloblje boleče misli so ustvarile enega boljših in zanimivejših izdelkov hrupne glasbe letos. Album Ewwwphoria seattleskega tria opozarja na politično zatiranje LGBTQ+ skupnosti, ki ji je Trump od januarja med drugim odstranil priznanje spolne identitete, omejil zdravstveno oskrbo ter zamrznil finančna sredstva izobraževalnim programom in HIV raziskavam. Odgovor Death Spa na sovraštvo in transfobijo? Pank skupnost, samoljubezen in glasba, ki zdravi in hkrati boli, saj nas posrka nazaj v občutke jeze in tesnobe, ob čemer znova podoživljamo bolečino.
Med pisanjem recenzije je Death Spa na svojih družbenih omrežjih naznanil koncerte, izid kratkometražca s petimi komadi in razpad zasedbe v tej postavi. Malone bo projekt nadaljevala, a še ne ve natanko, v kakšni obliki in kdaj.
Dodaj komentar
Komentiraj