Deathhammer: Crimson Dawn
Hells Headbangers Records, 2025
V Tolpo bumov se vrača podivjani stekel pes počrnjenega speed thrash metala, norveški dvojec Deathhammer!
Deathhammer je čuvaj starega zvoka prvinskih thrash bendov, zvest histerični brzini, zlobnim solažam, peklenskim krikom in seveda Satanu. Deathhammer sta že od začetka znana po zvestobi starošolskemu zvoku. Pri tem pristopu tako vztrajata tudi na plošči Crimson Dawn. Zvok kitar je oster kot rezilo in ni preveč umazan, kar dodatno izpostavi rife in solaže. Bobni zvenijo kot mešanica brazilskega thrasha in nemške natančnosti, ki skladbe obloži z dimenzijo kaosa. Vokali Sergeant Salstena so visoki in kričeči, kot da bi jih iztrgali neposredno iz peklenskih globin. Že na plošči Chained to Hell so ponudili nekoliko jasnejšo zvočno sliko. Produkcija je torej podobna tisti s plošče iz leta 2018 in s predzadnjega izdelka iz leta 2022 Electric Warfare. Kar zadeva žanrske usmeritve, je plošča Crimson Dawn bolj podobna starejšim izdajam oziroma je Electric Warfare plošča, ki iz kataloga benda stilsko najbolj izstopa. Kompozicije so bolj epske in progresivnejše. Razlike so sicer majhne, izpostavljamo pravzaprav finese. Vse, kar slišimo, je black speed thrash.
Crimson Dawn je album, ki ne izumlja kolesa, ampak ga vrti tako hitro, da se zdi, da se bo vsak trenutek razletelo v koščke. Večina skladb traja med štiri in pet minut. Vsaka je napolnjena z gostimi rifi, hitrim bobnarskim ritmom in kričečimi vokali. Prvo skladbo odpre dungeon synth intro, zvok tipičen za drugi val black metala. Na začetku muzika tako vzbuja občutek zasanjanosti. Sintovski intro deluje kot urok, ki odpira avtocesto do pekla. Nato pa kot strela z jasnega vžge klasičen starinski prehod na rototome in v sekundi smo v Satanovem kraljestvu. Izstopata skladbi Nocturnal Windz of Fire, ki prinaša vplive zgodnjega black metala, in naslovna Crimson Dawn, ki je prava heavymetalska himna s prijetno melodijo in močnim refrenom. Posebna je tudi sklepna skladba Into the Blackness of Hell. Traja sedem minut, poleg thrasherskega divjanja pa se nas dvojec usmili z bolj srednjehitrim tempom in galopiranimi rifažami. Konec je triumfalen in se zaključi z vzklikanjem Hail Satan!
Deathhamer sta pripravila ploščo, ki se drži ustaljenih smernic in ponudi najboljši black thrash. Mirno lahko rečemo, da sta Norvežana najboljša prav v tem specifičnem žanru, zato tudi ne pričakujemo nič novega in pravzaprav nočemo nič novega. Vse, kar hočemo, so brzina, solaže in vzkliki v imenu Satana.
Dodaj komentar
Komentiraj