100% Electronica, 2022

Darklife je naslov novega albuma ameriškega vaporwave tria death's dynamic shroud, ki ga sestavljajo James Webster, Tech Honors in Keith Rankin. V nasprotju s starejšimi projekti skupine tokratna izdaja predstavlja prvi konkretni odmik od vaporwave scene, v kateri so delovali vse od leta 2014. Bolj natančno: trio na plati uporablja maksimalistične, medžanrske elektronske kompozicije, ki si s prejšnjimi izdajami sicer delijo produkcijske prijeme, a delujejo kot jasen prehod na nov glasbeni teren.

Preobrat skupine ni ravno nepričakovan – že od leta 2017 so se tako ali drugače skušali distancirati od prenasičene žanrske scene, ki je med družbenokritičnim potencialnom in parodično samonanašalnostjo vedno bolj stremela k slednji. Kot nezadovoljiva črna luknja, ki se zavoljo svoje nove komercialne vloge v popularni kulturi nenadzorovano širi, je vaporwave v zadnjih letih za marsikaterega glasbenika razumljivo prinesel razočaranje in željo po odmiku.

Dejstvo je, da je prehod vaporwava iz internetnega podtalja v popularno kulturo pomenil propad kakršnegakoli subverzivnega potenciala, ki ga je žanr gojil v svojih začetkih. Ta »novi vaporwave« ni nekaj, kar je z vstopom v mainstream končno preseglo nekakšno snobovsko gatekeepanje, ki naj bi se odvijalo v obskurnih internetnih skupnostih, temveč je današnja podoba žanra – specifično način, na katerega se trži in popularizira – popolna antiteza njegovih prvotnih konceptualnih temeljev; začenši že s samo vlogo avtorja. Če so vaporwave ustvarjalci preteklosti delovali skrajno anonimno in so se s pomočjo ducatov psevdonimov izognili nastanku kultov osebnosti, današnji ustvarjalci nasedajo na obljube postinternetne mikroslave, do katere skušajo priplezati prek stvaritve konkretne umetniške persone. Preizpraševanje intelektualne lastnine in kapitalističnega statusa quo se prav tako pozabi, ko se cinično in humorno raziskovanje osemdesetih in devetdesetih let sprevrže v romantizacijo le-teh.

Kritična vsebina vaporwava je namreč izgubljena v trenutku, ko se žanr zreducira le na estetiko – še manj kot to, ironično estetiko, ki ni nič več kot internetna šala, ki je bila že tolikokrat ponovljena, da se ji smejimo zgolj zaradi njene prepoznavnosti, a se ji vseeno lahkodušno prepustimo. Iz izsesanega trupla vaporwava, čigar vrednost danes leži le v tem, kako dobro zadovolji potrebo po zastrupljanju z nostalgijo, se tako molze driska pastelnih barv in japonskega črkovja, ki krasi naslovnice številnih kreativno opustošenih poskusov glasbe.

Izhod iz tega brezna lahko sleherni vaporwave glasbenik najde na dva načina. V prvem se spusti globlje v podžanre, ki sicer podedujejo marsikatere estetske in produkcijske poteze, a se zaradi ponovno prislužene obskurnosti lahko otresejo sramotnega slovesa svojega prednika in uberejo lastno konceptualno pot, kot recimo dreampunk. Drugi način pa vključuje celostno distanciranje od vaporwava, kadar se žanr smatra za zgolj izhodiščno točko na daljši glasbeni poti.

Trio death's dynamic shroud se je glasbe za ploščo Darklife jasno lotil na drugi način. Vaporwave korenine so še vedno razvidne v novi glasbeni podobi skupine, a jih v toliko večji meri preglasijo sveži maksimalistični prijemi, ki z medžanrskimi prelivi ustvarijo vzdušje, popolnoma tuje temu, kot smo ga od skupine običajno vajeni. Glasbene stalnice osemdesetih in devetdesetih let so v miks občutno manj vsilili, na plati pa najdemo vse od udarnih elektronskih plesnih beatov in celo sledi dubstepa v komadu Judgment Bolt, kot tudi industrialni odgovor v skladbi After Third Heaven. Četudi je album razmeroma dolg projekt, nam gola raznolikost komadov in dodelana produkcija malokdaj pusti trenutek za tavanje. Plata je tako po zvočnem obsegu več kot ambiciozna. A trio, ko njegovi člani tokrat prvič sodelujejo v sorazmerno enakih kapacitetah, uspešno združi raznolik nabor vplivov v nekaj, kar uspe z mnogoplastno lepoto presenetiti in očarati.

Darklife za skupino predstavlja začetek novega obdobja, zaznamovanega predvsem s prehodom s sfere podtalne elektronske glasbe v popularno. Poteze maksimalističnega popa, ki so bile začrtane že na albumu Heavy Black Heart leta 2017, se tu izpopolnijo, in klasični manipulaciji semplov se pridruži tudi obilica originalne produkcije, vključno z vokali, prežetimi z mastnim autotunom. Prav tu postane jasno, kakšno vlogo je igral vaporwave pri stvaritvi hyperpopa in ostalih postinternetnih žanrov ter kako se njegov originalni duh neizbežno prerojeva v vseh možnih formah.

Death's dynamic shroud so se torej rešili ječe vaporwava in so, namesto da bi se v nedogled izgubljali v fetišiziranih podobah potrošniške kulture, pogled končno usmerili v prihodnost. Vaporwave je kljub svoji samsaristični usodi, ki ga na silo vleče nazaj k življenju v vedno bolj bedni obliki, kot kulturni in umetnostni eksperiment preminil. Na njegovem grobu pa leži rodovitna prst, ki drži upanje, da še več glasbenikov najde svojo pot iz na videz večnega labirinta ironije, nostalgije in grških kipov.