Deca: Smoking Gun

Coalmine Records, 2022

Novi album Smoking Gun, besedila, miksanje, produkcija in celo sama naslovnica so avtorsko delo newyorškega raperja Dece oziroma Matthewa Kenneyja. Brooklynski raper, ki prvotno izhaja iz Kolorada, se že od leta 2005 na sceni uveljavlja s svojim pripovednim stilom, zasanjanimi melodijami in zanimanjem za eksperimentiranje s klasičnimi inštrumenti. Tridesetminutni album Smoking Gun predstavlja kot kratek in nostalgičen projekt, natrpan z vplivi tradicionalnega hiphopa, videti pa je, da si Kenney v svoji glasbeni karieri prizadeva za veliko več kot samo eksperimentiranje s sempli iz 90. let.

Uvodna skladba All Was Not Well ponese poslušalca v oddaljeni miselni svet. Izčrpan in prekrit s temačnimi notami opuščenega upa glasbenik nemudoma nakaže, da z resnico ne misli omahovati. Na komadu St. America v spremstvu DJ Stana Sola cinično in popolnoma odkrito muziko vodi v napad na ameriški politični ter družbeni sistem. Vseskozi sta občutna ujetost in osamljenost ustvarjalčevega življenja v obljubljeni deželi. V svojem raziskovanju človekove morale ob pridružitvi umetnikov Ichibana in DJ Awhata! s komadom Flight Path spremeni ritmično shemo svojega načeloma precej topega rapanja, osredotočenega na spoken word. Že v teh prvih trenutkih plate glasbenik pokaže svojo udomačenost v bolj eksperimentalnem in nekonvencionalnem raperskem flowu.

Deca poleg glasbe izžema svojo potrebo po ustvarjanju tudi v slikarstvu. Njegov stil je pripoveden, na preteklih, bolj osebnoizpovednih in intimnejših izdajah je pokazal svojo ljubezen do raziskovanja zvoka, a ta je ob njegovih besedilih sekundarnega pomena. Rime kot s čopičem maže čez kvalitetno sproducirane komade in z njimi izrazi svoje dojemanje čudaškega sveta, ki ga obdaja. Drugo polovico albuma Smoking Gun z donečimi odmevi in zvočnim ozadjem, ki meji na psihedelijo, zaznamujejo predvsem predavanja o industrializaciji. Deca očitno cveti v sodelovanju z drugimi umetniki, denimo z Bluejem v skladbi Shelter, in v komadu Dawn Wind, v katerega se z izmenjevanjem rešitev za osvobajanje svoje duše v razjedajočem družbeno-političnem sistemu vklopi Homeboy Sandman. 

Celoten album v svojem značaju in sporočilnosti spomni na 90. leta prejšnjega stoletja, ko je politično dogajanje močno vplivalo na tekstopisje v podtalnem hiphopu. Glasba s plošče Smoking Gun kar se da neposredno navaja družbene problematike Amerike, od sistemskega rasizma, problematike zdravstvene oskrbe, policijske brutalnosti, do neskončne promocije kapitalističnih vrednot. Kljub temu neposrednemu napadu pa je globlje zakopana še kritika o človeštvu samemu. O razjedajočem prepadu med bogatimi in revnimi, preizrazitem individualizmu ter promociji plehkih in destruktivnih vrednot. 

Ideje in teme so kontrastne stilu albuma, glasbi, ki je primerljiva z glasbo raperjev, kot so Aesop Rock, Busdriver, Premrock, Geechi Suede ali Sonny Cheeba. Deca pristopa k rapanju zagotovo nekoliko bolj nestandardno. Nekoliko višji glas je v tem žanru nenavadno slišati in besede delujejo odtrgane od čustev. Kratki premori na albumu so ravno zato nujni in tudi dobro opravljajo nalogo razbijanja monotonosti. Produkcijsko se album nahaja v starejših hiphop tropih, hkrati pa doprinese ravno dovolj svežine, da ne moremo govoriti o dolgočasnosti. Glasbenikove pesmi povezuje rdeča nit zvočnih vložkov javnih govorov in branja poezije, ki zapolnijo čustveno praznino v rapanju. S temi smiselno in očitno premišljeno razporejenimi vložki Deca tako ponudi premor, obenem pa se s tem ne izgubi sporočilnost, ki ima zanj osrednjo vlogo. 

Vrhunec albuma zagotovo sloni v besedilih. V besnih izpovedih in pripovedih o razkrojevalni naravi izkoriščevalske Amerike Deca brezšivno preide tudi v intimnejše dele svoje biti. Striktno s perspektive glasbe lahko opazimo, da Deca ni umetnik, ki bi se želel nasilno izpostavljati. Eksperimentalni moment v njegovi glasbi je vanjo organsko zlit, njegov namen pa ni razkrivanje genialnosti umetnika, temveč biti podlaga samoizpovedi. Predvsem na albumu The Ocean iz leta 2013 se je izkazal za veščega v spopadanju z intimnejšim in čustveno izpovednim pripovedovanjem. Ravno ta element pa morda na novi plati umanjka tistim, ki si v smislu ideologije ali filozofije z Deco ne delijo stališča, hkrati pa so del družbe, ki jo avtor neusmiljeno napada, in tudi sami čutijo bolečino njene korozivne narave.

Glasba s plošče s svojim psihedeličnim podtonom, eksperimentiranjem z distorziranimi sempli flavte in celim kupom spoken word intermezzov izstopa, hkrati pa so na izdaji očitni vplivi stare šole hiphopa, a s ključno razliko v odnosu do same lirične vsebine. Smoking Gun v nobenem pogledu ni povprečen album. Produkcija, ritmične sheme in sama kompozicija še posebej v skladbah, kot je denimo Tuning, pokažejo umetnikovo afiniteto do raziskovanja in vsesplošno predanost kvaliteti. Album je morda bolj kot za oboževalce rapa primeren za tiste, ki v žanr le občasno namočijo kakšen prst. Z dokaj enostavnimi in hkrati dovolj čudaškimi elementi Deca ohranja svoj unikaten stil in ob tem ustvarja prostor za pomembne tematike, ki jih v mainstream rap, hiphop in trap žanrih le poredko opazimo.