ATP, 2012

Deerhoof so razposajen bend, ki že petnajst let kreira svoj mali Deerhoof svet, svet odra, svet vrtiljaka idej, svet melodije in svet nepremagljivosti. Ko mislimo Deerhoof, nam ni mar za naš drugi svet, njihov barvit, stripovsko izrisan in fantastično navdahnjen muzikalni mehurček je povsem zadosten sam svoji konstituciji. Pogled nanj se sestavlja kot kalejdoskopska podoba. Celo optični učinek, kriv sliki simetrije in urejenosti ima v njihovem primeru svojo vzporednico skozi soj glasbene vizije. Najboljše primerjave pesmi Deerhoof so tiste, ki se zdijo preveč oddaljene, in najbolje opisne besede tiste, ki so odsotne.

Prihajajoči album Breakup Song narekuje tak vtis. Čeprav je kdaj v preteklosti Deerhoof deloval drugače, tako da si je prislužil kak drug nabor pridevnikov, je forma njihovega ustvarjanja konsistentna skozi vso diskografijo, vedno so izigravali mehak moment, vedno so ga peljali do roba in vedno so ga tudi opazovali z zrcaljenega nasprotnega konca. Imajo karakter in izgradili so močno osebnost. 

Ena stvar, ki jo bodo Deerhoof verjetno vedno prenašali, je optimizem. V povzetku njihovih plošč vedno proseva pozitivna nota. Tokrat je ta vsebovana predvsem na inštrumentalnem delu plošče. Četudi je tematika pesmi nekoliko bolj žalostno motivirana kot denimo vsebine predhodne Deerhoof Vs. Evil, nam Deerhoof skozi presežni efekt prijateljskega druženja tudi tu ponudijo rešitve. Vedno v korist izpeljane momentne ločitve. Kot naslovnica, ki prikazuje samotno jutranjo vožnjo tovornjaka. Vendar morebitni smetarski tovornjak po besedah pevke Satomi izgleda kot „The Party Machine“. „Noise Jingles for Parties“ ter „Cuban-flavored party-noise-energy music“ tudi nista nepovedna opisa, ki za album pesmi o končanih razmerjih lahko pomenita marsikaj.

Tako Deerhoof ohranijo vso kredibilnost nespornega inteligentnega „Deerhoof“ songwritinga, tudi ko aranžmaje po svoje poenostavijo in predstavijo album, ki odkrito cika na pop, kar v njihovem delu nikakor ni novost. Njihov pop je sicer tak, ki skoraj v vsakem momentu predstavlja vsaj eno inštrumentalno linijo, ki ji ne bi rekli ravno „accessible“.

Tisti riffi, ki najbolj ugriznejo, vedno nastopijo v popolnoma nepričakovanih trenutkih. Plošča splošno vzdušje pogosto prepušča pihalnim aranžmajem ali zelo zanimivim ritmičnim, po ogrodju preprostim, elektronskim linijam. Prav skozi to Deerhoof tokrat najbolj afirmirajo svojo osebnost. Ko v pesem spustijo dovolj „studijskega“ okrasja v obliki zelo okusnih produkcijskih prijemov ali inštrumentalnega plastenja, takrat eklektika njihove kitara-boben bas linije zažari v svojem bistvu. Vsaka bendovska poteza, ki zavzame manj prostora, požanje toliko večji efekt.

Morda je na albumu nekaj balasta, čeprav je taki sodbi Break Up Song težko na hitro prikimati. Lahko bi bil to le kontrast med pesmimi, ki že ob prvem poslušanju zasijejo v tipičnem briljantnem „song-writingu“, in tistimi, ki bi čez čas, potem ko se album zares usede, lahko bile idealno vezno tkivo kot posteljica vsem najljubšim komadom, ki jih nedvomno ne manjka.

Optimizem in neobremenjenost stripovskega lika Deerhoof, ki bi gotovo naslednjič spet navdušil in, kolikor se to sploh da, tudi razplesal Kino Šiška, ne spominja niti na „prog“, niti na spevnega Zappo, niti na vsakdanji pop, niti na neuspešno klicanje k dodatni pozornosti. Break Up song spominja na Deerhoof. Enega boljših rock bendov zadnjega obdobja.