Joyful Noise Recordings, 2023

Kdor se je kadarkoli v malodane tridesetletnem obstoju sanfranciškega benda povezal z mini Deerhoof vesoljem, ve, kako specialen ja ta univerzum. Pa ne specialen v smislu, da njihov zavidljivo dolg in bogat katalog izdaj nima slabih momentov, to je pač stvar debate, stilskega nagnjenja, mogoče tudi davka prirojene mrtve teže albumov. Specialen bolj z vidika marljivosti, drugačnosti in glasbene zvedavosti, Deerhoof filtracije, ki je skorajda vsiljiva in brezmejna s konsistentnim servisom intrigantnosti skozi obstoj. Te gredo najprej skozi lasten snemalni proces albumov, živi nastopi pa so tako ali tako svojevrstna izkušnja. Krasni Deerhoof svet je svojevrsten tudi zaradi nenehne pozitive, ki jo bend prenaša s trosenjem plusov naokoli, optimizmom, najsi bo to prek inštrumentarija ali pa besedilno, lahko tudi oboje ali pa izmenjujoče, prek plat ali v živo. Pred nami je album, ki daje v ospredje prav življenjske pluse, tokrat poimenovane kot čudeži, ki so po besedah Deerhoof zaželeni, iskani, redefinirani, priporočeni in nakazani na dolgem albumu – čudežnem nivoju – Miracle-Level.

Deerhoof se nikoli zares niso izmikali snemalnim procesom v studiu zaradi želje po lastni produkciji. Slednjo so uvedli zaradi dolgotrajnih snemanj in nato postprodukcijskih dolgovezenj, ki so precejšnji finančni zalogaj. Tokratna odločitev za snemanje albuma v studiu je bila enosmerna naklonjenost, bolje rečeno poznanstvo in ponudba sodelovanja producenta Mika Bridavskyja, ki ga medmrežni svet bolj kot producenta pozna kot lastnika mačje Instagram senzacije Lil Bub. Takojšnje prijateljstvo in dvotedenski obisk studia sta končala zapisana na Miracle-Level, ki je devetnajsti album Deerhoof in prvi, ki je šel skozi celoten snemalni proces v studiu. To pa ni edina novost. Enajst komadov, ki se zvrstijo v dobre pol ure, je odpetih v japonščini, angleški so le naslovi komadov. Celo bobnar Greg Saunier v poročni baladi Wedding, March, Flower zapoje po japonsko, po vrhu vsega pa še zaigra na klavir, medtem ko ga pevka in basistka Satomi Matsuzaki zamenja za bobni.

Album Miracle-Level nudi zajetno bero deerhoofovskih izhodišč, ki jih na vsakem koraku in v vsaki spremembi krasijo izvrstni kitarski dialogi Dieterich–Rodriguez, Saunierevo bobnarsko mletje ter namerno lovljenje svojega ritma in basovska klenost Satomi z neoporečno vokalno igrivostjo. Uvodna Sit Down, Let Me Tell You a Story. lahko stoji kot eden primerov deerhoofovske običajnosti, ki se z začetno preprostostjo in zavajajočo vdanostjo zamota v zametke trdega rocka, pod popačene bluzovske slide potege, prevesi pa v spevne vokalne melodičnosti, ki ob do potankosti izpiljenih aranžmajih zlahka držijo kritje lihi ritmiki in navkljub neštetim presekom tempa delujejo povsem naravno. Takih hipnih mikrolevitev na albumu ne primanjkuje. Ne glede na naklon hitrostnih klancev in ne glede na potencialno otožnost ali pa agresivnost vibracij. Iz globokih prepletov distorzije, kjer je dokončna le kakofonija, se četvercu nemudoma spremenijo plani na progrockovski napev v pesmi And the Moon Laughs ali pa v sumljivo enoličje v latinojazzovskem duhu The Little Maker.

Deerhoof kljub obisku studia na novi plošči niso izgubili surovega organskega žmohta, ki je ena njihovih obvez za prenos energije. Znova spodnašajo noge predvidljivostim, idejno kipijo in ostajajo svež in nepogrešljiv bend v kitarskih vodotokih.