4AD, 2013

Če bi skozi sito spustili zasedbe, ki so uspele zaznamovati ter jasneje definirati zgodbo novega glasbenega tisočletja, vsekakor ne bi mogli mimo Deerhunter, ene izmed najperspektivnejših mladih zasedb, ki je pod vodstvom glasbenega deloholika Bradforda Coxa vzniknila iz tako imenovanega indie vala ter v svojih letih delovanja uspela razviti in oblikovati samosvojo glasbeno entiteto.

Tako je tudi pričakovanje vsake nove plošče Deerhunter precej zanimiva izkušnja. Zasedbi, ki je skozi celotno ustvarjalno zgodovino raziskovala polja hrupne glasbe ter z njo povezanimi strukturnimi razsežnostmi, se je uspelo s pomočjo njene estetike udejanjati na najrazličnejše načine ter oblikovati raznotere glasbene vzorce, ne da bi pri tem zares žrtvovali svojo identiteto. Naj si bo to tekom glasnih in agresivnih stvaritev iz začetka glasbene poti, ali vstopa v druge skrajnosti ambientalnega minimalizma, še najraje pa tekom medsebojne vpetosti in simbioze. Deerhunter so iz plošče v ploščo tudi na račun različnih glasbenih udejstvovanj članov zasedbe, predvsem njenega trdnega jedra Bradford Cox – Lockett Pundt, dokazovali potrebno zrelost ter izrisovali lastno mogočnost ter žlahtnost. Prikazali so, da so lahko ostri in glasni, a obenem tudi izredno čutni, umirjeni, spevni in melodični, kar je nedvomno nazorno prikazala njihova zadnja in najodmevnejša plošča Halcyon Digest. In ko smo pričakovali, da bodo začrtano harmonično pot, ki je počasi že segala v zasanjano polje kantavtorske in eksperimentalne folkovske tradicije, gojili tudi na plošči Monomania, so Deerhunter vnovič presenetili.

Osvobojeni zvočnih dovtipov, ki so jih tako pridno plemenitili in kopičili na zadnjih ploščah, so zazrti v lastno historičnost iskali nove izrazne moči oziroma vzpostavili nove vzvode, s pomočjo katerih so se lahko bliskovito redefinirali, ne da bi pri tem izgubili kanček svoje avtentičnosti. Vrnitev k bitu, torej hrupni garažni drži, jim je omogočilo lastno reinterpretacijo, ki brez vsega doživetega glasbenega zaledja na noben način ne bi mogla zaživeti. Monomania se tako kaže kot enostavna, jedrnata plošča, ki izzive veliko raje kot v zvočnih tavanjih išče v udarnih in spevnih garažnih inačicah. Morda zato ne prinaša značilne ambicioznosti, ki smo jo od Deerhunter sicer navajeni, kar pa ne pomeni, da ne kaže svojih ambicij. Deerhunter so tudi v načrtno tako suhoparni zvočni zasnovi našli priložnost za poglobitev lastne izrazne moči ter garažno tradicijo vpeljali v novo okolje. Taka skladba je nedvomno Blue Agent, kar priča samo o tem, kako vsestranski avtorji Deerhunter v resnici so. Ob tem pa je vsekakor res, da so še vedno najmočnejši ravno v trenutkih, ko so tudi najbolj razgaljeni, čutni in pogojno rečeno, tradicionalni. Skladbi The Missing in Sleepwalking z značilno zasanjano melodiko nedvomno tvorita biser Monomanie, ki s tem izraža, da je za Coxa in druščino vzeta zgolj kot avtorski izziv oziroma zaključeno poglavje. Kot taka pa v njihovi diskografski zapuščini tudi odlično deluje.