Dusktone, 2024

Domača ekstremnometalska zasedba Dekadent bo naslednje leto slavila dvajset let metaliziranja. Resda je bila najprej znana pod imenom Vigred in se je šele leta 2006 preimenovala v Dekadent, a vseeno – dvajset let ustvarjanja ekstremne glasbe v Sloveniji ni mačji kašelj. Prav tako pa ni lahko ob vseh izzivih, ki jih prinašajo menjave članov, nepredvidljivost nastopanja ter turnejskega udejstvovanja in še kaj, redno izdajati albume. Toda zasedbi Dekadent, ki jo od samega začetka vodi kitarist in vokalist ArturFelicijan, ni moč očitati, da ji te stvari ne bi šle od rok – uspela je namreč posneti sedem albumov, zadnji, Dionyst, ki ga predstavljamo v Tolpi bumov, pa je izšel spomladi letos.

Na dan izida albuma, 30. maja, je bil, kolikor pomnimo, presneto deževen dan, ki se je šele kak dan pozneje prelevil v čudovit sončni začetek vikenda. In ta preobrat iz dežja in neviht, vetra in hladu v blagoslov lepega, čistega, zgodnjega poletnega neba je podoba, ki več kot dovolj označuje novi album zasedbe. Dionyst je, vsaj po imenu sodeč, ali posvečen Dionizu ali iz njega precej črpa. Kot veste, gre za grškega boga, ki ga povezujemo z vinom, trgatvijo in še čim. Dioniz je znan tudi kot Bakh, Rimljani pa naj bi ga imenovali tudi Liber. Če si pomagamo s spletnimi viri, naj bi šlo torej za boga, katerega rimsko ime pomeni, citiramo: »'svoboden', zaradi njegove povezanosti z vinom in bakanalijami ter drugimi obredi in s tem povezano svobodo. Uničuje tiste, ki nasprotujejo njegovemu kultu in svoboščinam, ki jih zastopa. Kot Elevterij ([oziroma] 'osvoboditelj'), njegovo vino, glasba in ekstatični ples njegovih privržencev osvobajajo samozavestnega strahu in skrbi ter spodkopavajo zatiralne zadržke močnih.« Konec citata.

Ta razlaga je pomembna, če hočete tematsko razumeti ploščo Dionyst, začetna prispodoba o vremenu pa je smiselna, če vam želimo lažje predstaviti občutenje, ki ga vzbuja glasba novega albuma domačega ekstremnega kvarteta. Pa začnimo pri glasbi: Dionyst je ekstremnometalska plošča, na kateri se dobro prepletajo death metal, black metal, postblack metal, občasne doom metal pasaže in še kaj. Poslušalec se bo srečal z grmečimi bobni, ki velikokrat stavijo na hitrost, toda še več stavijo na svojevrsten gruv. Bobnar Tine Horvat je seveda mojster v tem, da se zaveda, kdaj posamezna pesem potrebuje preprost in kdaj enostaven, malodane primitiven zvok bobnov. Je pa njegovo igranje blast beatov precej drugačno, kot bi pričakovali od ekstremnih bobnarjev v letu 2024 – deluje precej bolj divje, neobrzdano, surovo, medtem ko zna znotraj gruva, kot že zapisano, vedno najti pravo mero dinamike, tonskega bogastva in fines. Toda Dionyst ni album, na katerem bi bili bobni vodilni inštrument, čeprav bi v povezavi z Dionizom in njegovimi rituali oziroma bakanalijami pričakovali, da nekako bo glaven kot inštrument, ki vodi ples.

Po mnenju avtorja recenzije so na plošči glavne kitare oziroma kitarske melodije, za katere skrbita Artur Felicijan in Gaj Ješovnik. Kombinacija melodij in akordov ali rifov se giblje od Mgłe do Akercocke, vmes se meša z Morbid Angel in Immolation, da bi se nato zapletla v orgije z Alcest z občasnim pridihom tistih najbolj diabolično-manijakalnih trenutkov zasedb Deathspell Omega ali pa Dødheimsgard. Tu se moramo dotakniti tiste vremenske analogije, ki je bila podana na začetku oddaje. Melodije albuma Dionyst so preplet svetlobe in teme, so nevihta, ki pleše s soncem, in so kot sonce, ki ga pogoltne nevihta. Kar odlično odseva morebitno tematiko vina, trgatve, omame, slabosti, greha in pokore, ki izhajajo iz rabe in zlorabe te starodavne pijače, ki ji človeštvo že od nekdaj podaja božanski atribut. Melodije so si v skladbah, ki so, ko smo že pri tem, vedno dolge okoli pet ali šest minut, precej podobne, zato dobimo občutek, da sledimo nekakšnemu soundtracku, kar vlije albumu Dionyst še toliko močnejši, progresiven, toda hkrati izjemno grandiozen in filmski pridih.

Na krilih melodij odzvanja Arturjev glas, ki že od časov, ko je še pel pri Noctiferii, zveni divje, vražje, hkrati pa ponuja nekakšne lepe podtone, pa naj njegov gospodar kruli ali pa kriči. V zadnji skladbi se izrazito pridruži še ženski vokal Žive Zbašnik, ki je postavljen na ravno pravo mesto – na sam konec plošče – in spominja na tisto petje, ki tako preganja mir v duši ob ogledu nove filmske interpretacije Herbertovega romana Sipina. Seveda so v miksu death in black metala pomembni tudi atmosferični vložki, ki album obdajo s še toliko več grandioznosti, izpostaviti pa moramo tudi precej močan in masten bas, ki ga na takšni plošči s takšnimi močnimi kitarskimi vložki ne bi pričakovali. Kdo bi si mislil, da bo njegova mastnost pravzaprav kompliment surovim in hkrati subtilnejšim kitaram.

Komadi se povezujejo prav lepo, nekako, če hočete, tečejo drug v drugega, pri tem pa imamo ves čas občutek, da sledimo nekakšni ekstazi ali deliriju. Prav ta dvojnost občutkov, ki se pojavlja pogosto, je tudi tista vrednost, ki zasedbo dvigne visoko nad druge. Poslušanje albuma Dionyst je glede na vaše počutje vedno drugačno in novo doživetje, s čimer se zagotovo ne more pohvaliti vsak. Poslušanje stran od motečih elementov vsakdanjega življenja, s priprtimi očmi in dobro kapljico rujnega ni nujno, je pa priporočljivo za popolno užitje albuma, ki kot dobro vino v pravi meri odpira vrata nebes, če pa greste čez mero, pelje neposredno v pekel. 

Da bi bilo razumevanje glasbe z albuma in presenečenj, ki jih njegova glasbena podoba prinaša, še močnejše, uporabimo strokovno razlago, ki o Dionizu in pomenu vina pravi sledeče, citiramo: »Vino je igralo pomembno vlogo v grški kulturi, kult Dioniza pa je bil glavni verski poudarek okrog njegove porabe. Vino, pa tudi trta in grozdje, ki ga pridelujejo, niso bili samo božji dar, temveč tudi simbolna inkarnacija njega na Zemlji. Vendar se je Dionizova religija osredotočila na pravilno uživanje vina, ki bi lahko olajšalo trpljenje in prineslo veselje ter navdihnilo božansko norost.« Konec citata. S tem zavedanjem je takoj jasno, da je zasedbi Dekadent uspelo ustvariti mojstrski opus, ki ga lahko apliciramo na marsikaj. Na kaj, je seveda v domeni vsakega poslušalca posebej. In zdaj prepustimo interpretacijo vam, dragi poslušalci in poslušalke. Pa na zdravje!