Demdike Stare: Wonderland

Demdike Stare: Wonderland

Recenzija izdelka
16. 12. 2016 - 19.00

Modern Love, 2016

 

Demdike Stare sta DJ Sean Canty in producent Miles Whittaker. Slednji je pred ustanovitvijo dvojca Demdike Stare leta 2009 produciral hrapav techno kot MLZ in polovica dvojca Pendle Coven. Sean Canty pa je svoj čas preživljal ob odkrivanju starih in izgubljenih posnetkov, ki jim je nato v okviru lastne založbe Finders Keepers vlival novo življenje. Medtem ko se je Whittaker posvečal modernim oziroma futurističnim idejam, je Canty raziskoval preteklost. Ko sta združila moči, smo kaj hitro zapazili, da dvojec obeta. Naša ušesa in srca sta osvojila že s prvimi izdajami leta 2011 v obliki trojnega CD-ja pod imenom Tryptich. Na njem so se znašle predhodne vinilne izdaje Forest of Evil, Liberation Through Hearing in Voices of Dust, dopolnjene z dodatnim materialom, ki ga pred tem še nismo slišali. Tak način izdajanja se je pri dvojcu kar ustalil, saj sta s podobno prakso nadaljevala tudi kasneje. Tako denimo CD-različica albuma Wonderland, ki ga obravnavamo danes, vključuje dva dodatna ploščka, na katerih so komadi iz serije Testpressing, ki sta jih zadnjih nekaj let izdajala na vinilu.

Dvojec je svoje ime povzel po Elizabeth Southerns oziroma Demdike, ki je prihajala iz rodbine čarovnic, ki so jih v 17. stoletju obtožili “čarovniškega” umora desetih ljudi in večino njih tudi obsodili na smrt z obešanjem. Ko smo Demdike Stare spoznali na njunih začetkih, je bila tudi glasba, ki sta jo producirala, polna mističnih atmosfer in zloveščih vibracij, močno prisotnih denimo v komadih Forest of Evil (dusk) in Forest of Evil (dawn). Ravno ta specifična lastnost njune produkcije ju je takrat povzdignila iz množice elektronskih glasbenikov in glasbenic. Mistično špuro sta vlekla tudi v leto 2012, ko je izšel album Elemental, nato pa sta med letoma 2013 in 2015 izdala sedem edicij serije Testpressing, na katerih sta bila po navadi po dva komada. S to serijo sta se počasi pričela oddaljevati od mističnih začetkov in se bolj usmerila h klubskim bangerjem. V njih je bilo malo več ritma, še vedno pa so bili prepojeni z raznoraznimi obskurnimi sampli in šundri, ki so njuno produkcijo razlikovali od klasičnih klubskih hitičev.

Nato pa je prišel Wonderland, prvi album po Elemental iz leta 2012, zato ni čudno, da smo se poslušalci plošče razveselili. A prva poslušanja so dala kaj hitro vedeti, da to ne bo še en Forest of Evil ali Liberation Through Hearing. Navsezadnje je bila plošča naslovljena Wonderland oziroma čudežna dežela po naše. In če naše otroške predstave kaj veljajo, potem gre za deželo, polno čudes, mavric, zajčkov in sladkarij, ali pa za obisk v tovarni čokolade Willyja Wonke. 

Na srečo poslušalcev Radia Študent čudežna dežela, kakršno sta si zamislila Demdike Stare, vendarle ni tako težkokategorni raj. Je pa vseeno dokaj drugačna od glasbe, kakršno sta producirala le nekaj let pred tem in zaradi katere smo sploh postali njuni feni. To gre seveda pripisati njuni nenehni želji po razvoju in raziskovanju novih zmožnosti ter tehnik delanja glasbe. Časi, ko so producenti sample lahko uporabljali brez gore izpolnjevanja birokratskih zahtev in denarja, so mimo. Je pa zato v porastu trend elektronskih producentov, ki svoje računalnike postavijo ob stran in se vračajo k mašinam, kot so denimo modularni sintetizatorji. Eden teh je tudi Miles Whittaker, ki se raje igra s sintetizatorji kot z miškami in tipkovnicami, medtem ko Sean Canty obsesivno koplje za redkimi in obskurnimi ploščami. Na neki način lahko potegnemo vzporednico z več izvajalci, ki so zadnja leta z inovativnimi glasbenimi izdelki sunkovito dosegli večje poslušalstvo. Denimo Gold Panda ali Andy Stott. S slednjim si Demdike Stare tudi delita domovanje pri založbi Modern Love. Toda z novimi glasbenimi izdelki kasneje v njihovi karieri je ta prvotni zagon zbledel. S tem ne mislimo, da je splošni nivo kvalitete padel, a pri njihovih zgodnejših izdajah je šlo za res inovativne izdelke, ki so jih izstrelili med zvezde in ustvarili nerealna pričakovanja, kakršna začnemo poslušalci gojiti do tovrstnih glasbenikov, vplivajo pa tudi na naša mnenja o smereh, ki bi jih po naše morali ubrati ob nadaljevanju svoje poti. Tu lahko torej opazimo težnjo po mehčanju tistega, s čimer so avtorji zasloveli. V primeru Demdike Stare gre za oddaljevanje od temačnih atmosfer, ki sta jih gradila na začetku, in osredotočenje na bolj ritmične kompozicije.

Tudi Wonderland je neke vrste ublažena glasba. Mističnih in zloveščih vtisov plošča praktično ne pusti. Vendar je vseeno ne kaže podcenjevati, saj za tiste, ki spremljamo kariero dvojca Demdike Stare, ta slog niti ni tolikšno presenečenje. Deluje namreč kot nadaljevanje tistega, kar sta počela že s serijo Testpressing. Čeprav lahko Wonderland na prvi posluh po krivem razglasimo za samo še eno elektronsko ploščo, pa se po nekaj poslušanjih eden za drugim v spomin vtisnejo komadi, kot je denimo FullEdge (empty-40 mix), ki prvi izstopi z nabrejkanim ritmom in predvidljivosti pritisne konkretno zaušnico. S takim odnosom se ponaša celotna plošča, saj se navidezno predvidljive kompozicije vselej razvijejo tako, da so znova slišati sveže in samosvoje. Predvsem pa se lahko že znotraj enega komada zamenja več različnih motivov, kar je še posebej očitno v komadu Hardnoise. Kot da želijo povedati celotno zgodbo, ne le kratkega odlomka. Znatno pa se je dvignilo tudi razmerje v prid glasbi, primerni za podzemno plesišče, napram glasbi, ki jo poslušamo sede oziroma v bolj “ambientalnem” vzdušju.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness