In the Red Records, 2020

V današnji Tolpi bumov se bomo posvetili zasedbi, ki jo verjetno pozna starejša generacija poslušalcev Radia Študent. Gre namreč za zasedbo Demolition Doll Rods, ki je bila najdejavnejša v prvih letih novega tisočletja, natančneje do leta 2007, obstaja pa že od leta 1993. Bend je bil prepoznaven po divjih koncertih z ogromno golote, šova in vulgarnosti. Skupina je nato po 2007 počasi poniknila, kar je sovpadalo z ločitvijo ustanoviteljev Margaret Doll in Dannyja Kroha. Po štirinajstih letih pa so v izrazito apokaliptičnem času vstali od mrtvih in izdali svoj 5. studijski album, naslovljen Into The Brave.

Kadar govorimo o starejših zasedbah rockovskih žanrov, se pogosto zgodi, da s ponovnim comebackom odjadrajo v mirnejše vode ali pa se na vse pretege trudijo ohranjati svojo mladostniško divjost, ki nekaj desetletij kasneje učinkuje vse prej kot posrečeno. Zagotovo bi lagali, če bi rekli, da se nam niso ista vprašanja porajala tudi ob naznanitvi danes obravnavanega albuma. Vendar nas je ob kliku na gumb play čakalo pozitivno presenečenje. Prvič, zdi se, da Demolition Doll Rods niso nikoli zares izstopili iz glasbene scene. Zdi se, kot da je od zadnjega albuma do Into The Brave minilo le leto dni, ne pa dolgih štirinajst let. Gre namreč za enako impulziven val energije, ki prav nič ne pretirava ali se na silo pomlaja, temveč je preprosto logično nadaljevanje bendovega ustvarjanja. 

Na drugi strani se ne moremo izogniti trditvi, da je scena, ki ji pripadajo Demolition Doll Rods, zastarela in da garažni rock’n’roll pritiče “starim fotrom v ledr jaknah”. Kar je seveda glede na čas popolnoma legitimna trditev, ki ponuja odlično vprašanje, na katerega je omenjeni album zagotovo odgovoril. Gre namreč za vprašanje aktualnosti onkraj “fotrovske” scene. Kljub dejstvu, da garažnega rock’n’rolla, ki je prevzel alternativno sceno 90. let, tako rekoč ni več, ne moremo zanemariti tega, da se v njegovem podzemlju vendarle najdejo aktualni zvoki, ki so sicer preverjeni, a še vedno vžgejo pri vseh generacijah. Ne gre torej samo za kitarsko nažiganje ali soliranje, gre za harmonijo melodij, vokalov in ravno pravih odmerkov kitarskih zvokov.

Zagotovo je ena od zanimivih glasbenih nadgradenj albuma Into The Brave menjavanje vokalov v moško-ženski kombinaciji v komadu Baby Sis. S tem lahko bend sicer rahlo izgubi vtis strong woman, ki so ga Demolition Doll Rods vedno dajali v paketu s svojimi nastopi in tako dokazovali svojevrsten feminizem v vodah, ki so, roko na srce, precej moške. Če ta teoretični pogled na ustvarjanje zanemarimo - saj smo ga navsezadnje izpeljali le iz enega komada - in se posvetimo glasbi, tudi moški vokal zagotovo prispeva svojevrstno razgibanost in svežino. Takisto se zgodi z back vokali, ki so najbolj izraziti, na trenutke skoraj metaforično izrabljeni, kot angelski zbor v pesmi There’s a Light.

Glede na to, da je bil v začetnih letih njihov producent Jon Spencer, se pri komadih, kot sta That’s Insane in We Are One, še vedno čuti odtis njegovega sodelovanja in verjetno tudi vpliva, ki traja vse do danes. V mislih imamo za producenta tipične kitarske rife in zven bobnov, ki jih lahko takoj povežemo z njim, ko je še ustvarjal s skupino Jon Spencer and Blues Explosion, in pa, kar je precej zanimivo, z njegovim zadnjim albumom, ki ga je ustvaril s skupino Jon Spencer and the Hitmakers.

V samem glasbenem smislu se Demolition Doll Rods torej niso zares premaknili niti izumili nečesa novega znotraj svojega ustvarjanja. Zagotovo gre za soliden izdelek, ki požene kri po žilah; vprašanje, na katerega si boste morali odgovoriti sami, pa je, ali so bili v razcvetu svojega ustvarjanja tako napredni ali pa tako univerzalni, da se lahko vrnejo na sceno kot apokaliptični zombiji in zažgejo za kratek čas, dokler ne postanejo samo še ena divja rock’n’roll plata, ki jo zavrtite ob posebnih priložnostih.