m=minimal, 2013

Čeprav bi lahko razumeli ime skupine Denseland kot nekakšno besedno igro ali posmeh plesni kulturi, v katere osrčju – Berlinu - trojica tudi deluje, nam pridevniški koren imena „dense“ po drugi strani razkrije, da je glasba na plošči Like Likes Like pravzaprav res gosta in obenem nekoliko „neumna“, kot veleva dobesedni prevod le-tega. Seveda gre nasprotno za zelo premišljeno komponirane skladbe in sam pogled v besedila nam razkrije, da se trojica z Davidom Mossom in njegovimi ciničnimi besedili na čelu nemalo poigrava najprej sama s sabo in kasneje tudi z nami – poslušalci in obenem potencialnimi plesalci.

Skupino Denseland, ki kot rečeno deluje v Berlinu, sestavljajo legendarni vokalist in perkusionist David Moss, ki se je vpisal med elitne glasbene umetnike zavoljo svojih performativno-improviziranih nastopov v polju avantgardne glasbe zadnjih 20 let. Za bobni, biti, semplerji in sekvencerji najdemo Hanna Leichtmanna, ki prav tako kot Moss deluje v raznolikih glasbenih projektih, med drugim tudi v berlinski supergrupi Groupshow, skupaj z Janom Jelinekom in Andrewom Peklerjem. Za basovske linije ali, bolje, nizkofrekvenčne podlage in melodično razbite melodije rutinirano skrbi Hannes Strobl, dolgoletni član in soustvarjalec berlinske eksperimentalno elektronske scene. Kljub temu zelo bežnemu in površnemu preletu omenjene trojice si moramo priznati, da gre za nekakšno „supergrupo“, kar najbolj dokazuje prav pričujoča plošča Like Likes Like, za katero upamo, da jo boste na koncu tudi sami „lajkali“.

Že začetna skladba „Transfer desk“ nas naravnost in neposredno popelje v zvočno pokrajino, kjer domujejo temačna atmosfera in ponavljajoče se ritmične, skoraj funkovsko naravnane fraze, ki se večkrat končajo s prekinjeno kadenco na višji perkusivni noti. Ta stilska poteza učinkuje kot neprekinjen krog vedno spreminjajoče se lomljene fraze, prepolna sinkopiranih poudarkov. Obenem nam začetna skladba razkrije, da je vodilna ekspresivna vloga v triu le na ramenih Davida Mossa in njegovih vedno zelo premišljenih besedil, ki jih mojstrsko, na trenutke v falsetu, večinoma pa v sprechgesangu, barvno interpretira. Na prvi posluh se zdi, da sta njegov glas in melodija podvržena kompliciranim postprodukcijskim prejemom, recimo loopom, filtriranjem ali najrazličnejšim ritmičnim editiranjem, a tisti, ki ga poznajo predvsem z živih nastopov, vedo, da gre le za mojstra z izrednim občutkom za dinamiko in ritmiko. Naj omenimo na tem mestu še disciplinirano držo basista Hannesa Strobla, ki se v skupno igro vključi le po dobri minuti, s skoraj zvočno neprepoznavnim - perkusivnim arpeggiatom po vratu svojega basa. Prav ta ples med „efektiranim basom“ in elektronskimi perkusijami daje občutek progresivno dionističnega plesa, ki ga hudičevo dobro vokalno komentira in dirigira David Moss. 

Že naslednja po vrsti „Big white circle“ nas po začetnem nekoliko konfuznem in nojzerskem intru vabi, da zapremo oči in se v bolj lagodnem ozračju prepustimo hibridno minimalistični zvočni godbi. Ta šaljiva in cinična zvočna slika, ki se posmehljivo obrača na newagerske tržne prejeme, v t. i. iskanju pravega medija ali kanala, se kasneje nadaljuje v skladbi „Connected“, ki vse skupaj šaljivo zaključi, da gre na samem koncu le za lažno imaginarni subjektivni občutek nekega višjega stika z glasbenim svetom.

S skladbo „Glass jar“ se zopet vračamo v temne pokrajine subjektivnega. Po intru, ki pripada izključno Hannovi ritmični spremljavi zelo umirjenega Mossovega sprechgesanga z minimalistično basovsko linijo, se postopoma kompozicija tako ritmično kot melodično nadgrajuje do popolnoma statičnega trenutka, kjer v ospredje preide vokal. Od takrat naprej se zavedamo, da glasbena spremljava skrbno orisuje sanjske fantazijske pripovedi izpod Mossovega peresa.

Če že moramo izpostaviti hitič na albumu Like Likes Like, bi se zagotovo odločili za skladbo „More they say“, ki po začetni kemični fuziji zvoka in besede prepusti vajeti bas beatu, ki nas  skoraj nezavedno suka v živčne telesne reakcije, skoraj do zelo sramežljivega poplesavanja. Kompozicijska formula pa ostaja vedno ista: ritmično sinkopirani kontrapunkt basa in električnih perkusij ter izredno lahkotno poetično poplesavanje Mossa nad vsem naštetim. Sledeča „Hum of sonic“ pa zagotovo predstavlja višek plošče. Tukaj se je trojica najbolj zlila in spustila po estetskem poligonu projekta Denseland. Tako vokal kot glasbena spremljava se nekako razvijata zelo spontano, kakor da bi trojico sočasno manipulativno uravnaval neki četrti DJ ali producent in jim dodajal vse mogoče zvočne vložke in efekte. Tu se do potankosti razvije začetna misel, da je njihova godba predvsem gosti razteg sprotnega ritmičnega nadgrajevanja s cinično banalnimi vokalnimi vložki.

Preko psihedelično ironičnega posmeha do sveta umetnosti v skladbi „Membrane“ preidemo do zadnje in najdaljše skladbe „Horse of your dreams“. Ta zaključna kozmična odisejeda, ki vsebuje vse, kar trojici zvočno in poetično najbolj uspeva, v umirjeni krautrockovski maniri pluje skozi sanjski prostor in čas ter hkrati dinamično raste do tiste prave mere, ko vse harmonično sobiva in kjer šaljivi Mossovi backvokali nervozno skakajo na senzorialno površje.

Skratka album Like Likes Like vsekakor prinaša nek svež in inovativen pristop v polju tovrstne glasbe, ki jo je žanrsko nemogoče definirati, ampak vsekakor gre za glasbeni izdelek, kjer je osrednja vloga vokala mojstrsko obkrožena z minimalno premišljenimi kompozicijskimi rešitvami. Če temu prištejemo osebno izkušnjo žive predstavitve albuma, potem lahko mirno verjamemo, da si bodo Denseland v prihodnosti počasi pridobivali prostor in „lajke“ po evropskih odrih in domovih.