Loma Vista, 2019

Denzel Curry velja za enega največjih talentov raperske SoundCloud generacije, iz katere je izšel pred desetletjem. Raper iz Carol Cityja na Floridi je že dolga leta nekakšna vez med sodobno trapovsko zvočno podobo ter elementi hiphop pritiklin devetdesetih. Njegovo floridsko domovanje pa vsemu temu dodaja še ščepec southernskega zvoka in pristopa.

Če je predhodnik aktualnega polalbuma Zuu, plošča Ta13oo, izjemno dovršen izdelek v treh dejanjih, ki ponuja veliko možnosti za razmislek, depresije, skepse ter zelo introspektivnih in srce parajočih momentov, je Zuu nekakšen vmesnik med naslednjo premišljeno ploščo in na hitro ustvarjenim izdelkom, katerega namen je raperski reprezent moment Carol Cityja. Eden najbolj intrigantnih raperjev nove garde je tako prešel iz močno premišljenega in konceptualnega projekta na album, ki temelji skorajda na freestyle osnovi, kjer se freestyli nato ustrezno mojstrijo. Vsekakor pa koncept sproščene poletne plošče z nostalgičnimi elementi odraščanja prinaša manj premišljene ter bolj ohlapne rime in momente, kjer je poslušalcu všeč vsebina, ne da se z njo pretirano ukvarja, spremlja detajle in išče presežke.

Na pogorišču trap estetike, ki je že presegla moment generičnega kopiranja brez svojstvenih elementov in se vsaj v glasbeni kritiki že umaknila na stranski tir, je torej nastal domačijski album Zuu, ki v delo Denzela znova prinaša najstniško razigranost in zajebancijo, a hkrati opominja na težke čase odraščanja. Njegov četrti album v slabe pol ure trajanja prinaša solidno mero uličnih klevetanj, domiselnosti in tehnično zadovoljivo mero pljuvanja rim. Hommage lastnemu kraju znotraj manj nagnetenega in intenzivnega besedišča, kot smo od njega vajeni sicer, gradi na eni strani na prikazu tega, da so ulice Carol Cityja, sploh v času odraščanja precej zajebane in imajo svoja pravila, na drugi strani pa pušča prostor tudi za plažne vragolije. S tem morda ruši percepcijo mnogih, da je Florida zgolj kraj rajskih plažic ter večnih drogeraških žurk. Daleč od tega, saj tudi na Floridi najdemo mesta in mesteca z močno mestno estetiko, kjer kraljujejo pravila ulice in starši pri razvoju svojih otrok praviloma ne igrajo osrednje vloge.

Komadi prinašajo dozo socialnih komentarjev, agresivnih žurov, orisov mestnega naselja, drogeraških eskapad pa tudi nasilja in dejstev, nametanih direktno v obraz poslušalca. Preslikava Carol Cityja, napačnih klišejev o Floridi in okolja, kjer je odraščal, pa prinaša tudi precej retro momentov. Banger Ricky tako gradi na besedah očeta Rickyja, ki se jih Denzel, raper s tragično družinsko zgodbo zaradi brutalne smrti brata, ki ga je ubila mestna policija, do danes drži in zato zaupa ozkemu krogu družine in prijateljev. Nasploh se na albumu znajde veliko nasvetov mame in očeta, zgodbe pa Denzel snuje tudi okrog nepriviligranega odraščanja, ranljivosti, uličnega nasilja in se premika iz večinoma retrospektivnih v kak introspektiven moment. Ranljivost prejšnjega albuma je prisotna v veliko manjši meri, veliko bolj ohlapen koncept oz. nekoncept pa pušča več prostora za prosti, manj premišljen tok Denzelovih, sicer precej artikuliranih misli.

Mimogrede in brez pretirane drame spregovori o zlorabah iz otroštva in v sproščeni energiji z dobrim pripovedovanjem poslušalcu predstavi svoj najbolj poletni projekt do sedaj, namenjen sproščenemu avtomobilskemu ali plažarskemu pohajkovanju. Na trenutke sicer pri zgodbah izgubi malce pozornosti, a vseeno avtobiografsko pričara panoramo svojega Carol Cityja, središčne zgodbe albuma.

Besedilno precej zabaven album, s kontekstualnim umanjkanjem globine tudi pri inštrumentalnemu delu združuje sedanjost s preteklostjo. Znotraj kompleksnih internih rim produkcijska ekipa mojstri sanjave in surovo podzemne traperske beate s spogledovanjem z južnjaško žurersko hiphop estetiko, ki jim Denzel dodaja melodične refrene. Manični, zvočno mestoma nezemeljski beati, sicer dobijo svoje okrasje v tečnem autotunu, nasičenih trapovskih hi-hatih, sodobnem lo-fi post trap futurizmu, pokajočih bas linijah in celo kratkih temačno-industrijskih odklonih, a po drugi strani prinašajo tudi gospelovske harmonije, west coast okruške zvoka devetdesetih in celo g-funk. Vse skupaj je seveda zmešano s temelji ameriškega južnjaškega žurerskega zvoka in celo chopped & screwed momenti. Vsekakor je 808-ka še vedno na delu, zvoki sintetizatorja so še vedno v ospredju, manipulacija glasu pa se najbolj pozna pri odpetih momentih, ki jih sicer Denzel še vedno ne opravi z odliko.

Denzel je z Zuujem ohranil pedigre enega najbarvitejših in najzanimivejših raperjev nove generacije in hkrati pokazal svojo zmožnost transformacije, saj je iz zelo zakoličenega, natančnega Ta13ooja prešel na veliko bolj odprto konceptualno formo, znotraj katere se je uspel odmakniti generiki aktualnega hiphopa. Album prinaša poskus preslikave Carol Cityja in je zabaven, poslušalec pa včasih tudi precej površinsko zaznava atmosfero mesta in življenja, kjer je glavni junak odraščal. Po drugi plati pa Denzel preko intenzivnega rapa prikazuje tudi temne plati mesta – revščino, težavno odraščanje, mestno paranojo, policijsko represijo, naglasi probleme kulture in njenih klišejev, mimobežno pa znotraj svojega bojevitega dostavljanja besedil razodene še kakšno o zdravilih, popularnem sirupu za kašelj ter še čem. Skratka, prikaz njegovega mesta skozi prostor in čas rezultira v manj globok, a zato toliko bolj zabaven poletni projekt, ki po Denzlovih napovedih služi bolj kot napovednik za nekaj velikega kot za pravi projekt. Iz njega bomo lahko črpali nekaj agresije, nekaj bangerjev in precej stilistične raznolikosti, ki jo trenutno premore precej ozek nabor mladih raperskih sil.

Kljub generiki trapa je Denzel dokaz, da se lahko iz beatov iztisne nekaj več, besede pa imajo lahko tudi znotraj trap estetike globok pomen in rišejo občutja.