Depeche Mode: Delta Machine

Columbia/Mute, 2013

Verjetno je lep občutek, ko človek v življenju doseže cilje, ki si jih je zadal, se usede v naslonjač in se v mislih zadovoljno zazre v svojo preteklost. A verjetno tudi na svoja stara leto ta grbavi starček še vedno ob trenutkih postane radoživega duha, kot je bil v mladosti, saj je navada železna srajca in človek pač ne more iz svoje kože. Razvijal in širil je svojo osebnost ob vzponih in padcih, ki so jih prinašale nove in drugačne izkušnje, in dobro je, da to radovednost po odkrivanju novega ohranja čim dlje. A lahko se tudi prepusti udobju in so njegovi prihodnji dnevi le še spomin na burno preteklost. Podobno se lahko zgodi glasbenim skupinam, ko se po dolgem in uspešnem delovanju uklonijo preverjeni recepturi in drznost zamenjajo za udobno in varno recikliranje starih idej.

Depeche Mode so v svoji glasbeni karieri definitivno bili inovativni, samosvoji, kar jih je postavljalo na posebno mesto znotraj glasbenega sveta. Bend, ki je bil rojen znotraj kičastih osemdesetih let, ki so hkrati navrgle zvok new wavea in post-punka, je bil s sintetizatorji zazrt v prihodnost. Gibali so se v pop zvoku, a hkrati vanj pod površje vlivali vzorce prefinjene instrumentalne zvočne kulise. Pesmi so bile napolnjene z drznimi novimi idejami, raznolikimi ritmičnimi vzorci, ki so se prepletali in polnili glasbeno sliko. Zaradi usmerjenosti v elektroniko so se zdeli še toliko bolj zanimivi in inovativni. Prefinjene in lepe melodije so bile krona nad glasbo, ki je bila nad časom, sintetična, temačna, a hkrati tudi toplo rockerska. 

Prav tako so skupina, ki od svojih začetkov, torej več kot trideset let, redno izdaja albume. Delta Machine je že njihova trinajsta plošča in spada v sklop albumov Playing The Angel ter Sounds Of The Universe, saj jo je ponovno produciral Ben Hillier.  Ob tem pa je Delta Machine plošča, na kateri je pevec Dave Gahan napisal nekatera besedila za pesmi, podobno kot pri Playing The Angel. Pri tem so pesmi ponovno usmerjene v tematike, kot so greh, odrešitev, odvisnost in podobne demonične preganjavice. 

A tokrat so Depeche Mode udobno nameščeni v naslonjač in z Delta Machine delajo zvok, ki so ga že naredili. Igrivost in inovativnost so nadomestili s preverjeno formulo sintetičnih zvočenj s ščepcem kitarsko bluesovskih primesi. Taka sta komada Goodbye in razvlečen Slow, prav tako ne morejo mimo junkijevske preteklosti v pesmi Should Be Higher. Zvočno se album navezuje na obdobje albuma Songs Of Faith And Devotion, a hkrati pobira vzorce tudi iz drugih obdobij, tako denimo lahko slišimo Personal Jesus v Soothe My Soul. Ob tem spogledovanju s preteklostjo na trenutke popolnoma izgubijo osredotočenost in ostrino, taki sta nedefinirani in razvlečeni pesmi Broken ter The Child Inside. 

Kljub tej zazrtosti v stare formule uspeha ima Delta Machine tudi nekaj prepričljivih momentov. Omenimo Angel, kjer pride do izraza vokal Davea Gahana, medtem ko je ob udarni ritmični podlagi pod površjem slišati jezne sintetizatorje. Drugi tak moment je komad My Little Universe, ki je minimalistično zastavljen, pri tem pa se zazankana podlaga razvija in dosega tehnoidne razsežnosti. S tem Depeche Mode spomnijo, da so bili mojstri instrumentalnega komponiranja in tega, da jih kot referenco omenjajo različni techno DJ-ji. Hkrati pa so poznani po melodiki in pop pesmih, ki se hitro usedejo v ušesa, kot pri komadu Soft Touch/Raw Nerve.

Delta Machine premore nekaj svetlih in zanimivih momentov, a na splošno je žal plošča, ki ne ponuja posebej vidne ostrine in inovativnosti. Depeche Mode imajo skozi dolgo obdobje delovanja izdelan in prepoznaven zvok in tokrat so se žal zadovoljili s preigravanjem starih formul. Osredotočajo se na simbiozo synth pop estetike in kitarsko bluesovske forme, medtem ko band zadovoljno sedi v naslonjaču in se spominja preteklih uspešnih let. Tako se Delta Machine, namesto da bi utirala novo pot, skriva v senci bogate zvočne zapuščine Depeche Mode. Upajmo, da bo ta starček še kdaj vstal iz naslonjača in ponovno naredil nekaj novega in drznega.