Voodoo Rhythm Records, 2020

V današnji Tolpi bumov se bomo posvetili skupini Destination Lonely, ki jo na Radiu Študent tokrat predvajamo prvič. Trio sicer obstaja že od leta 2015 in prihaja iz Francije. Do sedaj so izdali tri albume, Nervous Breakdown, ki ga bomo obravnavali danes, pa je njihov prvi album, izdan za založbo Voodoo Rhythm Records. Vsi člani benda so prej sodelovali v bendih, kot so Blew Up, THE FATALS, Space Beatnicks, Jerry Spider Gang, Beach Bitches in drugi.

Pomenljiv naslov albuma, Nervous Breakdown, ni izbran naključno, gre namreč za material, ki se je razvijal skozi prenaporno leto 2019, ko je bil trio ves čas na turneji in zabukiran do meja svojih zmožnosti. Ob zaključku turneje so se naposled odločili, da je čas za izdajo novega albuma, se za 14 dni zaprli v studio in ustvarili skupek pesmi, ki so bile, po besedah benda, posnete v prvem šusu. Sprva so želeli skladbe zreducirati na eno plato, kasneje pa so se odločili, da bodo izdali kar dvojno s 17 komadi.

Ob prvem poslušanju se zdi izdaja, verjetno zaradi zgoraj omenjenih razlogov, rahlo kaotična, saj zavzema več različnih žanrov. Tako se denimo začne precej udarniško, s hitom Lovin’, kasneje pa preide na tipične garažne balade, kot je denimo skladba Cry. A ko plošči posvetimo resnejši premislek, se vzpostavi logična dramaturška povezava med zvočnim kaosom in samim naslovom albuma. Nervous Breakdown nikoli ne nastopi v nekem logičnem dramaturškem loku. Useka, se malo umiri, izgubi rdečo nit, ponovno useka in se na koncu metaforično zaključi v psihiatrični ustanovi, kakor si lahko razložimo zadnji komad, Schizo MF.

Ob poslušanju izdaje zagotovo zaslišimo rob zmožnosti človeka, ki izgoreva, medtem ko poskuša preživeti hitri tempo življenja današnjega časa. To bend dobro ponazarja s kitarskimi rifi, ritmi bobnov in vokali, ki se v nekaterih pesmih, kot so Electric Eel, slišijo kot dialog oziroma, bolje rečeno, kot monolog v posameznikovi glavi. Popeljejo nas lahko v temne prostore svoje biti, ki se je redkokdaj dotaknemo že v svojih mislih, še težje pa v dialogu s sočlovekom. 

Če se zares prepustimo plošči od začetka do konca, lahko najdemo stičišča, ki človeško psiho hitro pahnejo preko roba svoje zmožnosti. Na ravni produkcije se je bend tako odločil, da se med hrupom glasbil in vokalov pojavljajo elementi ter zvoki iz vsakdanjega življenja, na primer zvočna atmosfera bara ali govor drugih ljudi. To v poslušalcu izzove občutek anksioznosti, tesnobe in brezizhodnosti. Na momente celo do točke, ko bi si zaželeli izklopiti glasbo in ne čutiti tovrstnih občutkov. Vendar se ravno skozi doživljanje tega pojavi odgovor na vprašanje - ali ni doživeto ravno smisel same umetnosti? Če si umetnik želi človeku vzbuditi občutke nelagodja in mu to tudi uspe, je izdelek zagotovo dosegel svoj namen in je v tem smislu uspešen.

Zanimivo je, da se na plati, ki se zdi tako avtorsko obarvana, znajdejo tudi priredbe originalov. Gre za komade I want you, ki ga originalno izvaja skupina The Troggs, in Ann, ki ga v originalu izvajajo legendarni The Stooges. Slednji je zanimivo spremenjen in začinjen z avtorskim pristopom. Ravno zaradi tega ne Ann ne I want you ne izstopata iz same plošče, temveč se zlijeta v njeno kaotično celoto.