Nonesuch Records, 2016

Dobro desetletje je minilo, odkar je Banhart svojo glasbeno prepoznavnost zajamčil z barvitim folkovskim albumom Cripple Cow. Odtlej na vseh njegovih ploščah stremimo k odkrivanju morebitnih instrumentalnih bizarnosti, ki vklapljajo dramatičnost in slikovitost njegovi subtilni poeziji. Kljub temu da se razburljivi momenti na zadnjih ploščah pojavljajo redkeje, so se ti vseeno sposobni usidrati v ušesa poslušalcev in obenem ohranjajo določeno stopnjo navdušenja. Banhart je obstal v svojem melanholičnem balončku, ki ga z vsako novo ploščo opremi s specifično tematiko. Nivo energičnosti njegovih albumov ostaja na konsistentnem minimumu, medtem ko se z razgibanostjo uporabljenih metod in orodij srečujemo v posamičnih kompozicijah. Na novi plošči Ape in Pink Marble se je dotaknil pomenljivih posameznikov iz njegovega življenja in se posvetil njihovim vzgibom in dejanjem. Slednje je nekoliko zakril v eterično skovanih verzih, ki s prvim poslušanjem prej namignejo na prismojeno spogledovanje in premišljeno spominjanje na nekoga. 

V uvodni skladbi »Middle Names« spregovori o dobrem znancu Asi Ferryju, pokojnem čelnem članu pop zasedbe Kind Hearts & Coronets. Iz verzov je mogoče razbrati, da istočasno tavata vsak v svojem svetu. Banhart ve, da je priložnost za njuno srečanje majhna, obenem pa se zaveda, da je verjetnost občutenja osamljenosti neizmuzljiva. Sentiment v skladbi je prav občutek slovesa od posameznika, ki se je iz prijetne, a iz določenih razlogov zakopane preteklosti vrnil v sedanjost zgolj, da opomni na svoj minljivi obstoj. 

V »Jon Lends a Hand« si izrecno izposoja misli znanca, da bi napravil očarljiv korak proti čudovitemu dekletu. Gre za vedro, zvočno slikovito in s preudarnimi vokalnimi prekinitvami zastavljeno kompozicijo. Posamične melodije japonske harfe odstirajo melodično premiso nove plošče. Navdih je tokrat črpal v ambientalni glasbi, ki po njegovih domnevah domuje v hotelskih preddverjih japonske prestolnice. V skladbah »Fancy Man« in »Fig in Leather« pa kot protagonist zavzame estetsko pozicijo bohotnega gosta v poljubnem japonskem hotelu. Presladkani, sluzavo odzvanjajoči sintetizatorji v »Fig in Leather« ustvarjajo bujno zvočno scenografijo, v kateri protagonist nonšalantno postopa. 

Omenjene domišljave kompozicije uvodoma razbija mračna »Mara«, ki protagonista z resnobno melodično ilustracijo pahne v past. Utripajoča akustična podlaga, podprta s skromnim besedičenjem, učinkovito oblikuje temačno vzdušje. Z naslavljanjem na budističnega duha Maro Banhart nadaljuje svoj sveženj trinajstih skladb, ki oblikujejo konceptualno zastavljeno ploščo. Srečanje z budističnim zrcalnim duhom je protagonista privedlo do samorefleksije, ki mu ni povšeči. 

V nadaljevanju se je Banhart vrnil k otožnemu pripovednemu baladnemu formatu, na katerega je zavoljo osvežitve pripel odzven godal in kota. V skladbi »Mourner's Dance« je razmišljal o tem, kakšen bi bil pogreb z uprizorjenim plesom. Avtor v skladbi ni žaloval za svojimi bližnjimi, temveč se je kot umetnik - obseden z uresničitvijo kreativne ideje - spoprijemal z estetskim načinom pokopa človeka.  

Tokrat je Banhart med pisanjem aranžmajev preizkušal različne metode, ki bi lahko soobstajale na eni sami plošči. Morda je več preizkusov izpeljal v prvi polovici plošče, saj se na drugem, bolj melanholično zvenečem sklopu, srečamo z odmetki albumskih predhodnic. Četudi so imele okoliščine precejšen vpliv na njegovo novo delo, se razen pri vsebinskih nagibih na Ape in Pink Marble ne srečujemo z inovacijami, ki bi jih morda od avtorja, ki je na sceni že več kot desetletje, vseeno pričakovali. Posebej v drugem delu plošče, npr. v skladbah »Souvernirs« in »Saturday Night«, sledimo površinskim milozvočnim dopolnilom na zanj tipičnih folkovsko zastavljenih kompozicijah.

Morda je zanj novo, kot pravi tudi sam, brisanje oz. neprepoznavanje meja med žanri. Ni se menil za žanrsko orientiranost ali za nek določen melodičen sklop, da bi izdelek izpadel kot koherentna celota. Kontekst je vzpostavljal med geografsko zaznamovanimi melodijami, japonsko mitologijo in lastno predstavo o razkošnem preživljanju časa v hotelih. Ape in Pink Marble je spontano zaraščen nabor zvočnih idej, ki prehitro naleti na omejene ustvarjalne zmožnosti avtorja. Morda ga tokrat v okviru zvočnega aspekta iz čiste monotonosti rešuje vsaj dejstvo, da je zven plošče precej konfuzen, neopredeljiv in neobičajno težko sledljiv.