God Bless This Mess, 2013

Dežurni krivci so 15. februarja izdali svoj četrti studijski album Fakti, ki je izšel v kombinaciji z zbirko tridesetih pesmi z enakim naslovom. 

Bend prihaja iz Prlekije, natančneje iz Svetega Jurija ob Ščavnici, in je nastal že leta 1996. Že skoraj desetletje so močno povezani z idejami, ki se udejanjajo v sferi scene Prekmurje Noise Conspiracy. Svoj prvi album, Nikogaršnje mesto - daleč od ljubezni, so izdali že leta 2001, sledila sta še Kakor človek leta 2003 in Strup, ki je izšel pred dobrimi petimi leti. Po navedenem albumu je prišlo do obdobja počitka zaradi manjših nesoglasij v zasedbi. Ideje so bile različne in potrebno je bilo krajše obdobje mirovanja, da so se Leon Štrakl, Igor Ketiš, Tomas Tibaut in Marko Čuš ponovno zbrali. Ugotovili so, da kot dobri prijatelji pogrešajo tudi skupno glasbeno izražanje. Zasedba je tako rekoč enaka, kot je bila ob samem nastanku benda. To je dokaz, da Dežurni krivci delujejo kot celovita enota in jim ne ustreza menjavanje članov. Vse od začetkov se strogo gibljejo v sferi neodvisnega rockovskega zvoka. Njihov pristop do rockovske izraznosti je resnično trd in neizprosen. Zaščitni znak benda sta dinamična ritem sekcija in predirljiv kitarski udar, ki se je vse do zadnje plošče gradil na osnovi prepletanja dveh surovih kitar. Na zadnjem albumu so eno kitaro žrtvovali za bolj izrazit interpretativni naboj vokalov. Dežurni krivci so divji in nepopustljivi. Njihov zvok nas popelje v svet težke rockovske zgodovine, ki je nadgrajena z mogočno stoner rockovsko držo in tako imenovanimi grunge zvočnimi odkruški. Na trenutke se že spuščajo v območje noiserske zvočne svobode, ki se kaj hitro povrne v močno, repetitivno stoner rockovsko križarjenje. 

Na zadnjem albumu so fantje še bolj našpičeni v primerjavi s preteklostjo. Morda tudi zaradi interpretacije pesmi, ki so izjemno družbeno kritične. Besedila se ukvarjajo s kruto slovensko realnostjo, ki kliče po takojšnjih spremembah. Interpretacija besedil se vrši z govorniškim zanosom, odločnimi kričečimi zahtevami in opozorili. Bend se skozi celoten album napaja s svojimi neizprosnimi stoner rockovskimi repeticijami. Liričnih momentov je na tem albumu zelo malo. Kruta realnost ne dovoljuje tovrstne izraznosti. Tu in tam je kakšen uvod v skladbo nekoliko bolj melodičen in nas spomni na kakšno bolj umirjeno skladbo z njihovega prejšnjega albuma, toda ti uvodi se kaj hitro razvijejo v glasno, ekspresivno kitarsko eksplozijo. Fakti so v celoti veliko bolj surovi v primerjavi z albumom Strup iz leta 2007. Njihova glasba tako na neposreden način zajame trenutno stanje v sodobni slovenski družbi. Vsa besedila so tokrat v slovenščini, kar je seveda povsem razumljivo glede na to, da gre za konceptualno predstavitev zbirke pesmi. Na prejšnjem albumu se je znašlo kar nekaj besedil v angleščini. Na Faktih seveda ni več prostora za tovrstne poizkuse. Gre za zaokroženo celoto, ki slikovito odraža čas, v katerem živimo. 

Album je bil posnet novembra 2012 v sodelovanju z avstrijskim producentom Hannesom Jaecklom, ki je poskrbel že za produkcijo njihovega prejšnjega albuma Strup. Zvok je tokrat še bolj našpičen, na trenutke že nekoliko pretirano razbohoten, vendar morda je bila prav to želja vpletenih glede na kritično družbeno tematiko, ki se je lotevajo. Gre za močen in brezkompromisen glasbeni izdelek, ki bo v prihodnjih mesecih predstavljen na številnih koncertih. Ti bodo podkrepljeni tudi z videoprojekcijami v sodelovanju z umetniki iz kroga založbe God Bless This Mess, Matejem Kolmankom, Gregorjem Purgarjem in Dominikom Frasom.