dgoHn: Undesignated Proximate

dgoHn: Undesignated Proximate

Recenzija izdelka
29. 5. 2020 - 19.00

Love Love Records, 2020

 

O razlogih za to, da se v Tolpah bumov redko ukvarjamo z drum and bass ploščami, sploh v primerjavi z drugimi podžanri plesne elektronike, bi lahko razpravljali na dolgo in široko. Ampak če povlečemo pavšalno vzporednico s technom, se zdi, da je ta v zadnjih dvajsetih letih postal precej širši pojem, kot je bil v devetdesetih, medtem ko se drum and bass po drugi strani bolj trdovratno oklepa svojih izvirnih obrazcev. To se ni bistveno spremenilo niti po tem, ko ga je konec devetdesetih potunkal garage. Sodeč po prvih odzivih na ploščo Undesignated Proximate londonskega producenta Johna Cunnanea, alias dgoHna, so mnenja o tem, kaj je oziroma koliko odklona si lahko privošči drum and bass, še vedno zelo deljena. Pri tem so razumljivo bolj na okopih drum and bass insajderji, čeprav je tudi med njimi veliko takih, ki dgoHna umeščajo med najzanimivejše producente zadnjih desetih let. Med temi producenti sicer pričakovano prednjačijo tisti z nostalgijo po drugi polovici devetdesetih, kar pa ne pomeni, da se dgoHn ozira v preteklost, oziroma to ni njegov namen. O tem, v katerem predalčku bo pristala negova glasba, sam preprosto ne razmišlja, poznavalci pa ga že vsaj desetletje uvrščajo med najimentnejše predstavnike drumfunka. S čim si je dgoHn pridelal ta status, zdaj lepo pokaže tudi plošča Undesignated Proximate, ki je po petnajstih letih producentske kariere šele njegova prva prava solistična dolgometražna plošča.

Cunnaneu izkušenj ne manjka. Njegov projekt Kunst, v okviru katerega sta z elektroničarjem Jodeyjem Kendrickom pred tremi leti izživela svoje bolj pustolovske glasbene ambicije, smo takrat že predstavili v Tolpi bumov. Še bolj pa je dgoHn živ v spominu tistih, ki jih je pred enajstimi leti navdušila plošča Some Shit Saaink. Glasbo, ki je močno slonela na vzorčenju, sestavljanju in razstavljanju živega bobnanja, je posnel v sodelovanju s tolkalcem Bobom Macciochijem, alias Maccom, založili pa so jima jo pri Aphex Twinovi založbi Rephlex, kar ni bilo veliko presenečenje. Aphex je predvsem v svojih DJ setih vedno zelo rad koketiral z brejksi, junglom in drum and bassom, še posebej tistimi s poudarjeno atmosferičnostjo, na te pa v svojih produkcijah stavi tudi dgoHn. O tem, koliko so na to, da se je znašel nekje na obrobju drum and bassa, vplivale njegove vezi z Rephlexom in koliko sama glasba, lahko le ugibamo, kar pa ne pomeni, da so ga drum and bass poznavalci ignorirali. Njegove plošče so med drugim izhajale pri specializiranih drum and bass založbah Subtle Audio Recordings ali Introspective Records, pri kateri denimo najdemo tudi dgoHnovega somišljenika Breakagea, in pri stilsko še nekoliko drznejši Love Love Records, v sodelovanju s katero je izšla tudi nova plošča in pri kateri denimo najdemo tudi ponovno aktivnega posebneža Christopha De Babalona. Oba producenta tukaj seveda izpostavljamo zato, ker dgoHna z njima veže nekaj takoj očitnih podobnosti; z Breakageom svež pristop k drum and bassu, z Babalonom pa poseben, skladateljski pristop k elektronski produkciji.

Kar kakšna polovica skladb z nove plošče izrazno sicer še bolj spomni na Aphex Twinove ali Squarepusherjeve drum and bassu podobne ekskurzije iz druge polovice devetdesetih, pri čemer je dgoHn skozi prizmo razstavljanja in sestavljanja ritmičnih sekvenc veliko elegantnejši. Njegov izvrsten občutek za gruv in kompleksno ritmiko bi lahko primerjali z mojstrskimi jazzovskimi bobnarji, kar glede na njegovo večletno tesno sodelovanje s tolkalcem Macciochijem ni presenetljivo. Kljub temu je Undesignated Proximate čistokrvna elektronska plošča amen brejksov, precizno križanih z melodično atmosferiko, ki na prvi posluh deluje rejversko temačno, a še zdaleč ne tako apokaliptično kot drum and bass ob koncu devetdesetih. Čeprav jim ne manjka plesnega karakterja, komadi bolj kot na plesišče ciljajo na užitkarsko poslušanje v domačem fotelju, pri čemer jim je v veliko pomoč dgoHnov izvrsten občutek za miks, ki s fluidnostjo in v lebdenju takoj spomni na Aphex Twina. Vsak najmanjši detajl je točno tam, kjer mora biti, zanimive ideje se razkrivajo z vsakim vnovičnim poslušanjem, za nameček pa plošča očara tudi s svojo pastoralno senzibilnostjo. dgoHn se z njo vsaj deloma vrača v čas, preden je tehnologija začela premočno narekovati podobo elektronske glasbe, a je – morda paradoksalno – tudi zato slišati še toliko bolj aktualno.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness