V tokratni dvojni tolpi bumov bomo zaplavali v vode newyorške impro scene. Prva boja, ki se je bomo oprijeli v teh sicer globokih in širnih vodah, sliši na ime Chapel Master in je idejni otrok Sama Hillmerja oziroma Diamond Terrifierja, druga postaja naše plavalne eskapade pa bo The Gradual Progression izpod rok Grega Foxa. Poznavalcem scene bo hitro jasno zakaj se plošči v Tolpi bumov pojavljata skupaj, če že siceršnja dolžina oziroma bolje rečeno kratkost obeh ni zadosten razlog. Sam Hillmer in Greg Fox sta namreč dve tretjini brooklynške zasedbe Zs, ki je poslušalcem radia Študent najbrž ni potrebno posebej predstavljati, kolikor pa vam niso poznani, se lahko po informacije odpravite kar recimo semle.

DIAMOND TERRIFIER CIPHER: Chapel Master (Styles Upon Styles, 2017)

Sam Hillmer oziroma Diamond Terrifier je za najnovejšo ploščo spremenil koncept projekta Diamond Terrifier. Ta je bil do sedaj njegov solo projekt, v okviru katerega je raziskoval interakcije med saksofonom ter elektronskimi zvočili oziroma efekti, tokrat pa v inkarnaciji Diamond Terrifier Cipher predstavlja kulminacijo dveh let improviziranja in nastopanja s štirimi pridruženimi člani. Hillmerjev novi bandit crew, kot gre prebrati na njihovem soundcloudu, poleg Sama sestavljajo še Michael Beharie na kitari, sintih in efektih, Miho Hatori (Cibo Matto) na vokalih ter studijski čarovnik in kitarski deviantnež Don Devore, sicer član postave Collapsing Scenery.

Plošča oziroma bolje rečeno EP, saj gre v osnovi za zgolj 4 skladbe, je hipnotična, zvočno se ne boji ekskurzov v drone in skoraj industrial odvode, podobno kot pri Zs raziskuje repetitivnost v kombinaciji z odrezavimi zvoki saksofona, vse skupaj pa dopolni Hatori s svojimi vokali. Kot smo tega s Hillmerjem že vajeni, je zadeva kvalitetno in premišljeno kurirana, preko tega pa se riffi, teksture in vokali ter saksofon zlijejo v udarno celoto in ustvarijo, če citiramo njihov soundcloud, »značilno, izkrivljeno newyorško now-wave ploščo, ki se izmika vsakršni singularni formi«.

Na tej točki malce pomudimo ob izrazu now-wave. Očitno gre za aluzijo na new- in no-wave, skovanki, ki sta močno zaznamovali sedemdeseta in osemdeseta leta. Če je bil new-wave na eni strani močneje v popularne in mainstream vode usmerjen rock, je no-wave predstavljal njegovo antitezo, največkrat skozi zavračanje ustaljenih rockovskih vzorcev in estetike. V kontekstu Diamond Terrifierja gre pri izrazu now-wave za kontinuiteto, ki jo je znotraj New Yorka vzpostavila sicer dokaj fragmentirana no-wave scena. Sam Hillmer namreč nadaljuje raziskovanje robnih muzik, zavrača ustaljene glasbene paradigme, obenem pa najbrž tudi vleče paralele med današnjim dogajanjem na newyorški eksperimentalni sceni in tistim iz časa no-wavea.

Na sami plošči sicer ni zaznati česa zelo aktualnega, je pa v zvočnem smislu vsekakor precej globalnega značaja, kar pomeni - de facto svet v 2017. Distorzirani vokali Miho Hatori zvenijo tribalistično in vzpostavljajo zanimiv protipol siceršnjemu precej post-urbanemu zvoku inštumentalov, plošča pa se tako izmika umestitvi v bolj specifičen lokalen kontekst. Drugačen kot običajno je tudi Hillmerjev saksofon, zdi se kot da je okolje live benda njegovo raziskovalno žilico potegnilo v bolj organsko, ritualistično smer nekoliko umaknjeno od loopanih semplov, kakršne je uporabljal v predhodnih inkarnacijah projekta Diamond Terrifier. Chapel Master nagovarja tudi manj cerebralno in tehnično usmerjeno publiko, komad Action Fortress bi se denimo s svojo mastno bas linijo in reverbanim vokalom kaj lahko znašel tudi v playlisti s kakšnega psihedelično induciranega PLUR afterpartija.

GREG FOX: The Gradual Progression (Rvng Intl.,2017)

Kolikor vam je Fox poznan iz njegovih bolj divjih projektov, naprimer iz kataloga newyorških black metalci Liturgy ali s progerji Ex Eye, konec koncev tudi iz samih Zs, vas bo plošča The Gradual Progression nemara presenetila. Gre namreč za relativno umirjeno glasbo, s katero se Fox poglablja v duhovne dimenzije igranja na bobne in nasploh zvočenja.

The Gradual Progression je solo plošča. Temu bi se na prvi posluh lahko celo oporekali, saj so očitno prisotni gostujoči glasbeniki, vendar pa gre pri celotnem izdelku vseeno za inkarnacijo Foxove lastne vizije. Za uresničevanje te vizije se je Fox poslužil hardversko-softverskega paketa Sensory Percussion. Sistem, ki v osnovi sloni na tolkalskih triggerjih, torej na sprožanju elektronskih zvokov z udarci na akustične bobne, je Foxu omogočil kompleksen preplet akustičnega zvena bobnov ter vnaprej pripravljenih semplov in sintetiziranih zvokov. Ključna informacija v tem kontekstu je, da sistem Sensory Percussion konkretno nadgradi tipične bobnarske triggerje na način, ko razločuje med udarci po različnih delih bobna in opne, s tem pa odpira veliko več možnosti za simultano zvočenje večjega števila različnih semplov. Tako se ob poslušanju pogosto zalotimo v nejasnosti v zvezi z vprašanjem, ali je določen ritmiziran zvok posledica Foxovih triggerjev ali igranja gostujočih glasbenikov.

Če je plošča The Gradual Progression primarno namenjena takšnemu minimialističnemu raziskovanju, ali pa je bolje analitični um pustiti ob strani in se prepustiti zvokom, ki občasno aludirajo na sitar in z njim povezane indijske glasbe ter ob tem raziskovati duhovne aspekte zvočenja, prepuščamo poslušalcem. Ne glede na to pa s sedmimi komadi v slabih 40 minutah Greg Fox jasno nakaže svoje mojstrstvo, obenem pa v detajlih tudi svojo navihanost; nekaj semplov je namreč slišati, kot da bi bili vzeti iz kake nintendove igre ali iz strateške staroste Age of Empires.

Poraja se vprašanje, ali je moč tudi ploščo Gradual Progression misliti v kontekstu že omenjenega now-wavea oziroma ali je to sploh smiselno. Fox je definitivno del dotične scene, vendar pa plošča sama ne kontrira ustaljenim glasbenim normam, niti se ne zdi da bi bila tako koncipirana. Strukturno in dinamično je plošča precej nepretresljiva, zvočno pa bi pa bi lahko šlo tudi za alternativnega Briana Ena, ki je svoj fokus usmeril v bobne.

Bolj na mestu bi bilo pedigre plošče Gradual Progressions iskati v zapuščini in delu newyorških minimalistov. V primeru Foxa in njegove uporabe sistema Sensory Percussion lahko vidimo navezavo na nekatera velika imena preteklosti glasbe in današnjega časa. Spoj človeka in sistema, s katerim prvi interaktivno nadzira plejado kompleksnih inštrumentov in semplov lahko mislimo skozi prizmo newyorških minimalistov in četudi gre za zvočno in emotivno povsem različne stvaritve, delo Grega Foxa asociira na denimo Le Monte Younga in njegov The Well Tuned Piano. Torej spoj človeka in inštrumenta, prepariranega specifično za izvedbo določene kompozicije. Vendar pa plošča ne vleče v zasanjano poslušanje v transu, kakor sicer lahko učinkuje The Well Tuned Piano. Na Gradual Progression so bobnarski deli prekratki, premalo repetitivni, da bi vzbudili trans, obenem pa, zaradi svoje pogosto free jazzovske narave, povprečnemu poslušalcu ne bodo povsem dostopni. Plošča tako ostaja v polju napol odtujenega dnevnosobnega poslušanja, ko imamo premalo časa za počitnice in music for airports, vseeno pa se želimo malce odlepiti od tegob vsakdana.