Iron Lung/Blackest Ever Black, 2019

V zadnji dekadi se je znotraj punk scene pojavil zanimiv trend ponovnega zanimanja za post-punk iz 80-ih. Ena izmed možnih razlag za tak trend je seveda že tradicionalna cikličnost zgodovine, sploh v zadnjih letih, ko je reapropriacija zgodovine v veliki meri nadomestila ustvarjanje še neodkritih poglavij umetnosti. Drugi razlog za navdušenost nad vsem kar je mračno in usnjeno pa najbrž lahko iščemo v še enem zmedenem stanju sedanjosti, ko so nekoč tradicionalno pripadnost subkulturam zamenjali samodestruktivni vzorci in glorifikacija mentalnih ter osebnostnih poškodb.

Kdor bežno sledi toku punkerskih godb zadnje dekade, mu zagotovo ni ušel zanimiv moment, ko je množica v usnje odetih dis-crusterjev preklopila na gotsko zveneči post-punk zvok. Tako kot ob preteklih trendih v punku smo tudi v tem primeru lahko priče ogromni količini zlajnanih reinterpretacij vedno istih glasbenih motivov, ki se zelo hitro zadovoljijo sami s sabo. V tokratni Tolpi bumov pa imamo možnost snidenja z bendom, ki je v svojem zvoku vedno kljuboval nizanju klišejev in ki je že s svojo prejšnjo - debitantsko ploščo postavil visoke punkovske standarde.

Diät so četvorec, ki živi in ustvarja v Berlinu, čeprav dva člana benda prihajata iz Avstralije. CV-ji članov benda se berejo kot klasični punk življenjepisi. Vsi so predhodno delovali v različnih bendih oziroma so punk sceno soustvarjali na takšen in drugačen način. Bobnar Iffi recimo vodi zanimivo založbo in trgovino Static Shock, ki se je v zadnjih nekaj letih močno profilirala z izdajami aktualnih punk bendov in tudi s ponovnimi izdajami pozabljenih punk bendov iz 80-ih.

Ne glede na to, da band obstaja že od leta 2012, od sebe v tem času ni dal prav veliko. Uspelo jim je posneti dva EP-ja in zelo odmeven prvenec Positive Energy. Navkljub pozitivnim odzivom so Diät ostali komaj delujoča ekipa, ki ni prav veliko nastopala, za nov album pa so potrebovali dolga štiri leta. Na hitro bi lahko sklepali, da gre predvsem za okupiranost članov benda z ostalimi projekti. Po hitrem branju tistih nekaj intervjujev, ki obstajajo, pa bi to neaktivnost lahko pripisali predvsem zaznamovanosti z lokacijo. Ni namreč zanemarljivo, da bend prihaja iz mesta, ki je že pregovorno znano kot središče kulture drog in neskončnih partijev, kar za sabo potegne tudi določeno težo življenja, rezultat tega pa so vzorci, o katerih smo govorili že v uvodu.

Ravno to so tudi tematike, ki jih skozi besedila in ton svoje glasbe raziskuje band. Diät ne pojejo o kruti realnosti gentrificiranega Berlina ali o anti-fašistični solidarnosti, po kateri je mesto zgodovinsko znano. Bolj se osredotočajo na izgubljenost trenutne družbene realnosti, odtujenost in nezmožnost globljih človeških odnosov. V glasbenem smislu pa znajo vsemu temu zagotoviti odlično podlago.

Bendovo debitantsko ploščo Positive Energy so tlakovale punkovske koračnice v srednjem tempu, ki so v svoji biti izhajale iz dediščine angleških bendov, kot so Crisis ali Warsaw. Na novi plošči Positive Disintegration pa je bend svoj zvok konkretno obogatil z uporabo sintetizatorja, kar je v njihovem zvoku le še ojačalo prisotnost hladne post-punkovske energije.

Na plošči sicer še vedno slišimo pošteno dozo punkerskega peglanja, so pa z uporabo omenjenega sintetizatorja poskrbeli za zanimivo dramaturško nadgradnjo. Album tako ne mine v znamenju preprostega in učinkovitega himničnega drdranja predhodnika. Namesto tega je četvorec tokrat več pozornosti namenil zaporedju komadov in na ploščo uvrstil kar nekaj zvočnih presenečenj. V komadu Disintegrate se kompletno izognejo dinamični punkovski ritem sekciji in jo zamenjajo z napulzirano, skoraj futuristično sintovsko podlago. Ob enem izmed vrhuncev plošče, komadu Missed the Bus, pa kompletno preklopijo na baladno scenografijo, s čimer še dodatno razširijo svoj aranžerski potencial.

Ne glede na to, da govorimo o panksih, ki ustvarjajo na punk osredotočeno glasbo, gre bend v zvočnem smislu tudi še veliko dlje od punka. S temačno melodiko so presegli stroge žanrske meje in s tem zajeli širši glasbeni okvir, ki bi jih znal približati tudi še kakšnemu drugemu krogu poslušalstva. Ciljamo seveda predvsem na opazen kontrast ... Ameriška verzija plošče je izšla pri kultni in globoko spoštovani punk založbi Iron Lung Records, evropska verzija pa bo izšla naslednji mesec pri Blackest Ever Black, torej pri založbi, dobro znani po preseganju žanrskih omejitev, izdajajo namreč tako eksperimentalno klubsko glasbo kot tudi bizarne odvode black metala - takšna je bila recimo odlična plošča Privacy projekta Raspberry Bulbs. Seveda pa se s pojavom žanrske odprtosti znotraj sodobnih punkovskih muzik tokrat ne srečamo prvič. Kvečjemu obratno, naokoli je slišati še veliko več tega, kot pomembno referenco lahko navedemo že denimo izstopajoče Avstralce Total Control, s katerimi imajo Berlinčani veliko vzporednic.

Ne glede na to, da Diät z novo ploščo v punk niso prinesli zvočne revolucije, pa je Positive Disintegration močan žanrski izdelek. Opravka imamo z izdelanimi kompozicijami, ki so tudi besedilno podkrepljene z reflektirano analizo trenutnega časa.  Kadar se torej četvorcu uspe zbrati v studiu, za sabo vselej pustijo odličen glasbeni izdelek. Želeli bi si le, da bi se to zgodilo bolj pogosto, sploh glede na koncertno neaktivnost benda. S tem se odpira tudi vprašanje, ali smo prišli do trenutka, ko punkovske muzike raje poslušamo v udobju dnevne sobe kot v alternativnih subkulturnih prostorih. A to vprašanje bomo raje pustili za kdaj drugič ...