Static Age Musik, Billo, 2023

Glasbena, umetniška in druga kulturna gibanja so praviloma zrcalo prostor-časa in družbe, ki jih ustvarja. Če je delo dovolj uspešno, da uide gravitaciji domačega okolja in prodre v tuje poslušalnice, je podvrženo analizi z zunanjega vidika, samozavestno laičnega in nagnjenega k zanašanju na stereotipe o okolju in družbi, iz katerih delo in ustvarjalci izhajajo. Tako so ob tuji kritiki značilnosti umetniškega dela distorzirane, zaznamki ustvarjalnih pogojev pa ojačani. Primer tega je nemška eksperimentalna glasbena scena v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, katere se je kljub velikem spektru različnih zvokov v tujih glasbenih krogih prijel posplošujoč označevalec krautrock, ki so ga spremljale navezave na slovito nemško industrializacijo, tehnološko preciznost in neposredno resnost. Novo glasbeno gibanje, katerega izvor sta zaznamovali povojna želja po preporodu in razdor skupne domovine na ideološko medsebojno nastrojeni sosedi, je služilo kot potrditev polresničnih predpostavk o nemški družbi in državi, in sicer do te mere, da so tako zgodovinski kot sodobni ustvarjalci pogosto povezani s pojmom krautrock, najsi je ta pojem na mestu ali zgolj sopomenka za nemškojezično alternativo. Odgovor, zakaj se mudimo okoli ontologije krautrocka, je v njegovem vplivu na moderno muziko. V osrednjem recenzentskem terminu gostimo album Talisman nemške zasedbe Die Letzten Ecken, pri kateri navezovanje na terminologijo pionirskih let novega nemškega vala ni le neizogibno temveč je namenska referenca in osnovno izhodišče za njeno glasbo.

Die Letzten Ecken oziroma Zadnji vogali so postpankovski trio iz vzhodnega Berlina, natančneje iz okolice ceste Allee der Kosmonauten, po kateri je poimenovana lokalna DIY scena, del nje pa so tudi člani benda. ADK je kolektiv, katerega člani v mešanih zasedbah skupaj igrajo, snemajo in izdajajo glasbo ter organizirajo koncerte. Ena ključnih členov kolektiva sta neodvisna založbica Billo Tonträger, ki izdaja demo posnetke in kompilacije bendov ADK kolektiva, ter T. Rexillius, hišni snemalec in producent kolektiva in član zasedbe Die Letzten Ecken. Poleg njega bend sestavljata še Lisa Von Billerbeck in Christian Ramisch, člani skupine pa so aktivni še v drugih berlinskih podtalnih projektih znotraj in zunaj ADK, kot so na primer Die schiefe Bahn, AUS, Benzin, Schimmel Über Berlin in drugi. Vsem navedenim projektom so poleg članov skupni tudi pristopi do zvoka. Minimalistična produkcija kombinira digitalne elemente z analognimi elektronskimi inštrumenti, vokali ubirajo enostavno pot skozi melodijo in mestoma prehajajo v sprechgesang, predvsem pa se glasba ozira nazaj v bogat katalog nemške glasbe in se z vidika ritmov, konstrukcij in zvočnih palet spominja nekdanjih avantgard dveh Nemčij. 

Devetim pesmim plošče je skupna neposredna, slojna struktura, sestavljena iz preprostejših melodij in perkusivnih ritmov. Inštrumentacija komadov je osnovana na uporabi digitalnih ali analognih sintetizatorjev in digitalnih produkcijskih elementov, pri čemer zvoki in njihova konstrukcija pogosto spominjajo na Computerwelt dobo skupine Kraftwerk ali njen digitalni update, Electric Café. Die Letzten Ecken ohranjajo podobne zvoke, kombinacija teh z mehanično natančnostjo umetne inštrumentacije ter ritmično in tempovsko usklajenostjo pa ustvari celostno kontinuiteto, ki se hkrati postavlja tako v sodobni underground kot tudi v kakšno pankovsko mašo vzhodnoberlinskih cerkva v osemdesetih letih. Kljub relativno preprostemu pristopu k skladanju komadov, zasnovi zvočnega profila plošče in zanašanju na preverjene metode konstrukcije, zmerne doze eksperimentale in druge krautovske principe pa je plošča vseeno dinamična in izvirna. Komadi so kljub rdeči niti dovolj individualni, razpon stilov pa je jasno opazen ob primerjavi komadov Rasender Stillstand in Talisman, ki bi lahko bila ob rahlo večji zvočni raznolikosti izdelka dveh različnih skupin. Drugi razlog za zanimivost plošče pa je dolžina – traja zgolj slabe pol ure, zaradi česar kontinuiteta glasbe ne postane dolgočasna, vključitev le devetih komadov pa pomeni, da plošča ne trpi za iztrošenostjo idej, ki je sicer zaradi prej navedenih značilnosti kompozicije in inštrumentacije resna grožnja kvaliteti albuma.

Die Letzten Ecken so s ploščo Talisman naredili skok v kvaliteti produkcije v primerjavi s svojim albumom Demo izpred treh let, njihov nov izdelek pa je tudi inštrumentalno bolje ustrojena celota. Njihov korak naprej, globlje v razvijanje brezčasnih glasbenih idej in zanašanju na retrozveneče tone, je več kot zgolj brisanje prahu s fotografij hladnovojnih nemških glasbenih trenutkov. Dosleden in izviren pristop k ustvarjanju muzike, ki si izposoja preverjene elemente veteranov glasbenih gibanj prejšnjega stoletja, lahko opazimo tako pri glasbi obravnavanega benda kot tudi pri njihovih kolegialnih bendih iz kolektiva ADK in širše na nemški podtalni sceni, recimo pri pank bendih Pisse in Glaas. Konkretno gledano sta kolektiv Allee der Kosmonauten in z njim zasedba Die Letzten Ecken lep primer prerojevanja DIY glasbe v lokalnem okolju, ki je primarno namenjena zadoščanju potreb lastne nišne scene. Internetu in radovednim ušesom na čast pa ponovno uide na tuje valove in tako ugodi neusmiljenim načelom povratne zanke.