Captured Tracks, 2016

Uspeh plošče Oshin, s katero so se newyorški DIIV prvič predstavili širšemu občinstvu, v mnogočem ni bil presenetljiv. Album je prijetno brbotal na krilih vzpenjajočega se vala reanimacije surferske zvočne tradicije, prisegal na nalezljivo pop melodiko, odsotne, sprane vokale in zven jangly kitar. Ne glede na to, da so si DIIV pristop k ustvarjanju delili s kar nekaj somišljeniki, denimo Drums ali Beach Fossils, bi med naborom zasedb težko našli takšno, ki bi to počela bolje. Ali bolj prepričljivo. Nadgradnja pristopa je za nadaljevanje poti zato bila predvidena kot logična izbira, kar pa, kot se je pozneje izkazalo, ni bilo najbolj enostavno.

Hedonistična naravnanost idejnega člana Zacheryja Cola Smitha je nad obstoj zasedbe postavila velik križ in kaj lahko bi se zgodilo, da plošče Is The Is Are, ki je izšla pred dnevi, sploh ne bi dočakali. Njena vloga je po besedah Smitha spiritualne, če ne že kar terapevtske narave in zato univerzalne teme predhodnice nadomešča z introvertiranostjo in poglabljanjem vase. To zadeva tudi substančna popotovanja v lovu za inspiracijo ter nenazadnje zasvojenost kot rezultat slednjega. 

Breme prve plošče je tako močno zaznamovalo ustvarjalni proces albuma Is The Is Are, kar ni ostalo neopazno. Če kaj, potem album odraža določeno mero neodločnosti in nezaverovanosti vase. Sedemnajst skladb, ki jih album nudi, je prav gotovo eden izmed kazalnikov, ki omenjenemu pritrjuje. Ne glede na to, da se odpre z vitalnim venčkom skladb, omenimo samo Out Of Mind, Under the Sun ali Bent (Roi’s Song), in da so DIIV svoja zvočna popotovanja močno začinili s krautrockovskimi valencami in postpunkovskim podtonom, zaradi česar so skladbe postale bolj ekspresivne, pa se ni moč znebiti občutka, da je plošča razvlečena in da se nitka znotraj ponavljajočih vzorcev in idej. Tudi takih, ki smo jih lahko preverjali na albumu Oshin.

V tem oziru Is The Is Are deluje predvsem kot bolj hrustljava zvočna nadgradnja, kar pa za popolno izkušnjo še zdaleč ni dovolj. DIIV skozi skladbe predvsem pokažejo, kako je mogoče idejnost popolnoma izžeti. Največ, kar album lahko ponudi, so pravzaprav melodične linije kitare, ki velikokrat držijo skladbe pokonci, da se ne bi povsem sesedle — poslušajte samo skladbo Yr Not Far — in so pravzaprav daleč najzanimivejši del albuma. Ob dejstvu, da to ni instrumentalna plošča, pa bi v resnici morala biti. Če bi Is The Is Are strnili v en stavek, bi lahko preprosto dejali »too much of not enough«.