Dinamarca: Sol De Mi Vida + Clara!: Reggaetoneras 3

Dinamarca: Sol De Mi Vida + Clara!: Reggaetoneras 3

Recenzija izdelka
20. 7. 2018 - 19:00

Med zadrževanjem na javnih prostorih se pogosto znajdemo v  poslušanju glasbe, ki ji v tistem trenutku ne moremo ubežati, pa bi ji morda želeli. Dejstvo nadlegovanja naših ušes hitro omejimo na dva glavna greha. Prvi je subjektivno vprašljiva kakovost glasbe, drugi pa je glasnost, ki še konsistentneje preseže tolikokrat opevane meje dobrega okusa. Lani poleti je epitom takšne glasbe poosebil komad Despacito, nad katerim se je vihalo več nosov kot običajno kljub dejstvu, da je komad perfekten predstavnik produkcije pop glasbe. Ob vsem tem pa je komad tudi primarno zanimiv, predstavlja namreč globalno skomercializiran odvod reggaetona, žanra, ki delikatne evropske duše pogosto odbija že zaradi konotacij in your face promiskuitete in same glasbe, ki enostavno zveni preveč na prvo žogo. V današnji Tolpi bumov tako predstavljamo reggaeton, kakršnega bi si stereotipno zamislili kot alternativo znotraj tega zares širokega žanrskega spektra. Izdaji, ki nudita različne možnosti legitimacije za skeptičnega poslušalca, da žanra ne bi kar tako odpravil z oznako guilty pleasure, bosta Dinamarcev album Sol de mi vida in novi Clarin mikstejp Reggaetoneras 3.

 

Dinamarca: Sol De Mi Vida (Rinse, 2018)

Prvi na vrsti je Dinamarca, švedski producent čilskih korenin, ki je album Sol De Mi Vida izdal pri založbi Rinse. Ob vlogi producenta ga sicer najdemo tudi v poziciji enega izmed vodij švedske založbe Staycore, ki nase opozarja predvsem v mikro svetu klubsko-obklubske glasbe. Dinamarca je z vsemi dosedanjimi izdajami predstavljal klubsko glasbo, ki spaja elemente techna, breakcora in različnih latinsko zvenečih melodij, z albumom, predstavljenim tokrat, pa se vrača k žanroma, ki sta mu najbolj domača. Prvi je trance v formi reggaetona, ki bi ga bilo mogoče opisati tudi kot reggaeton za domačo uporabo. V prvi vrsti gre za headphone music, tiho, zasebno glasbo, ki jo zaznamuje občutek breztežnosti in stavi na postopen razvoj riddima. Na razpoloženje zaljubljenosti, ki gre z roko v roki z lahkotno vznesenostjo, aludira tudi naslov albuma, ki se v prevodu bere kot luč mojega življenja. Ker so komadi precej preproste afere, z zadržano ekstatičnimi synth linijami in nevsiljivimi kicki, se zgodi, da na trenutke tudi pogrešimo udarnost, kakršno izvirno povezujemo z obema žanroma. A Dinamarco lahko le pohvalimo v njegovi poosebitvi teze omenjene založbe Staycore, da moraš z glasbo predvsem ostati zvest samemu sebi.

 

Clara!: Reggaetoneras 3 (Editions Gravats, 2018)

open your mind (and heart and shake ...)
 / 4. 9. 2016

Današnjo Tolpo bumov v drugem delu nadaljujemo s tretjim mikstejpom ženskih reggaeton MC-jk, Clarinim Reggaetoneras 3, izdanim pri založbi Editions Gravats. Pred dvema letoma je ob izdaji druge edicije iz serije Anuša Pisanec v oddaji Razširjamo obzorja že celovito predstavila ozadje žanra in kontekst ženske v reggaetonu. Glavna poanta se seveda tudi tokrat ni spremenila, saj mikstejp predvsem predstavi izjemno število starejših in trenutno aktualnih izvajalk. Še vedno presenetljiva je Clarina izjemna sposobnost uravnotežiti kaotičnost komadov v urejeno celoto, ki vseskozi drži intenzivnost in svežino. Če so na A strani kasete predvsem legende reggaetona, kot je Ivy Queen, na B strani zasijejo  Clarini editi, ki med drugim vključijo tudi Darudov Sandstorm.

Mikstejp je vsekakor pomemben, predstavlja namreč način predajanja glasbene zapuščine in predstavljanja aktualnega talenta ženskih glasbenic, ki v žanr običajno vstopajo le takrat, ko si tega zaželijo drugi, moški glasbeniki. Kljub splošnemu outsajderskemu statusu žanra, ki je bil množično sprejet le v primerih, ko so ga apropriirali drugi, morajo ženske in identitetne manjšine opraviti dvojno delo rekonfiguracije razmerij moči. Reggaetoneras, kot jih združi Clara!, brezkompromisno zavzamejo prostor in teme, o katerih želijo govoriti, na način, kot o njih želijo govoriti. Utopija, v katero moramo verjeti, je, da z lastno eksistenco in delom vsaj nekako vplivajo na družbeno razumevanje žensk, seksa, feminizma, trans oseb ...

A če so mikstejpi Reggaetoneras konglomerati the real deal reggaetona, kaj torej ostane Dinamarcovi abstrahirani in mutirani podobi? Eden izmed komentarjev na portalu Resident Advisor ga opiše kot: »It's like white people have never heard reggaeton before«, drugi pa izpostavi geografsko nepovezanost scen. Ali je Dinamarca v luči takšnih izjav apropriiral stil tako, da izpade kul, ker ga je med drugim priredil v že znan format, torej, da v nasprotju z reggaetoneras izvede nekaj svežega? Ali ga lahko primerjamo po istih vzporednicah, tudi ko govorimo o izvajalcih v popolnoma različnih kontekstih? Ko potegnemo črto, bi bile sodbe glasbe kot odgovori na ta vprašanja napačen način ukvarjanja s problemom. Odgovor, h kateremu se nagiba recenzentka, je, da Reggaetoneras vzamejo žanr in ga v kontekstu različnih širših družbenih politik okličejo za svojega. Dinamarca pa je vzel reggaeton drugače, kot le individuum v lastnem izkustvu. Obe poti imata pravico do svojih akcij, kot poslušalci pa se moramo zavedati le, da igralno polje prvih in drugih niti približno ni enakomerno ali ocenjevano na enak način.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness