Jagjaguwar, 2012

Domneva se, da je meteorit treščil v Zemljo, posledica kolizije pa je bila, poleg ostalih devastiranih deviacij, tudi enormna količina prahu, ki je prekrila nebo in zastrla sonce. Pogojev za življenje rastlin ni bilo in rastlinojedi so izumrli.  Med njimi tudi dinozavri, nekdaj vladarji planeta. A en primerek je preživel in s strumnim korakanjem vzdignil prah nekje sredi osemdesetih v Bostonu. Iz prvih jajc tega dinozavra so se izvalili labod in mačke. Forget The Swan in country hard core Cats in a Bowl sta bila prva komada na prvencu skupine Dinosaur, ki je morala kasneje zaradi pravnih sporov spremeniti ime v Dinosaur Jr. Kot oče se je podpisal J Mascis, basist Lou Barlow in bobnar Murph pa sta držala ritem in svečo. Od takrat naprej se je pisala zgodovina strasti in hrupa enega največjih bendov undergrounda ZDA, ki je te dni izdal jubilejni deseti album – I Bet on Sky. S časovnim strojem se zapeljimo še malo nazaj.   Po albumu Bug leta 1988 je Dinosaur Jr. začelo črvičiti po trebuhu in neprijetne egoterične vonjave so privedle do razkroja. J Mascis je iz benda vrgel pomemben organ Barlowa, ki je kasneje žarel s svojimi Sebadoh in delal pikre komade na njegov račun. Numerošlogom zna biti zanimiva ekvivalenca - originalna postava je pred razpadom izdala tri albume, po ponovnem snidenju leta 2005 pa je I Bet on Sky tudi tretji album. Vmes so bili Dinosaur Jr. več ali manj one man band.



Samooklicani poglavar J Mascis, ki se zdaj ponaša z dolgimi sivimi indijanskimi lasmi, ni nikoli, pa tudi ne po reunionu  originalne postave, spustil vajeti iz svojih rok. Stvari je hotel imeti pod kontrolo do te mere, da je že na četrtem albumu Green Mind, poleg svoje unikatne kitare in prepoznavnega zvoka glasu, odigral še skoraj vse bobnarske dele in aranžiral vse ostalo. V bistvu je šlo za njegov prvi solo projekt. Že prej je na albumu Bug Barlowu pustil peti le zadnji, zdravilno bolan kakofoničen komad Don't, pa še tam se je refren glasil: »Why don't you like me?«

Dinosaur Jr. postaja počasi dinosaur sr., a mu dostojnih naslednikov še ni slišati. Z leti so razvijali svoj zvok, hkrati pa ostali kot ukleti znotraj okvira Mascisove glasbene vizije, kar je znalo biti včasih monotono. Struktura komadov je bila vedno podrejena njegovim fenomenalnim, na visoko distorzičnih in feedback efektih postavljenim kitarskim solažam, ki so se zlivale z lenim in melanholičnim razvlačenjem besed v Neil Youngovskih vokalih ter srednjim tempom v … v predzadnji album Farm recimo. Takšno brenkanje in petje so konstanta, dodatna moč Dinosaur Jr. pa se je skrivala v detajlih, kot je bila opozicija tihih in hrupnih sekvenc, tako značilnih tudi za Pixies ali Nirvano. Tudi na I Bet on Sky ne bo slišati radikalnih sprememb, čeravno je kot vreme spremenljivo Mascisovo razpoloženje zlata jama idej. Zvok na zadnjem albumu Farm je bil težji, tu pa je več dinamike, raznolikosti in nekaj komadov nas vrača v drugo polovico osemdesetih. Udarni otvoritveni komad Don't Pretend You Didn't Know je lokomotiva celotne kompozicije, do neke mere primerljiv z The Wagon ali Feel the Pain, komadi, ki jih imajo naši otroci že zapisane v DNK-ju. Nasmeh ustnicam riše tudi naslednji komad, singl Watch the Corners z mini metal uvodom, slušni observatorij pa na začetku počasnejšega Almost Fare zazna podobnost z refrenom Nirvaninega In Bloom. Na Recognition in Rude je z mikrofonom v rokah Barlow dobil vsaj nekaj žarkov žarometov, oba pa segata nad srednjo oceno albuma. Vrh doseže album z bevskanjem kitar na punkoidnem Pierce the Morning Rain, ki predstavlja enega boljših komadov reuniona Dinosaur Jr., ostanek albuma pa so mirnejše, ukalupljene alter pop pesmi, zavite v celofan riffov, med katerimi velja omeniti še Stick a Toe, kjer te uspavajoče zaspani solo kitare drži neskončno budnega. Z I Bet on Sky lahko stavimo, da je omogočeno nadaljnje razvijanje in preučevanje dinozavra mlajšega, na čigar skelet se je zopet začelo obešati meso.